Da se je po več letih dela v gledališčih, kjer je bil režiser, koreograf, scenograf in kostumograf, lotil pisanja romana, deloma pripisuje zgodbam, ki sta si jih med seboj pripovedovala z dramaturginjo Mani Gotovac. Ta mu je tudi predlagala, naj napiše knjigo. Vendar je bilo to nekaj povsem drugega v primerjavi s šestimi dramami, ki jih je ustvaril, je povedal na včerajšnji predstavitvi v Ljubljani.
Pisati knjigo je po lastnih besedah lahko začel šele, ko se je, tudi s pomočjo meditacije, umiril in očistil čustvene navlake, ki se mu je nabrala skozi življenje. Čistil se je sicer že skozi gledališče - teoretiki te umetnosti so njegovo samosvojo, freyevsko poetiko opredelili kot izpoved gledališke bolečine -, nakar je prišel trenutek, ko ni zmogel več. "Bil sem toliko prepojen z gledališčem, da sem na koncu iskal zdravniško pomoč. Zdravnik je rekel, da sem pregorel," je povedal Zlatar Frey.
Po tej izkušnji zdaj pravi, da je najbolj srečen in zrel človek tisti, ki lahko živi, ne da bi kogarkoli česarkoli obtoževal. Na ta način je nastal tudi roman, ki po njegovih besedah deluje zdravilno. V njem je spregovoril o svojem otroštvu. Rojen je bil v disfunkcionalno družino, kot otrok ločenih staršev je bil prepuščen babici in teti, ki sta bili versko fanatični. Takrat se ni zavedal, da je to vera, polna kazni, grehov, krivde in predvsem strahu: "Kot otroci smo bili tako vzgojeni, da smo se hvalili, kdo je imel bolj krvave noge. Ta je bil bliže bogu."
Vse to ostane v človeku, da se mora pogosto boriti za svoj prostor, da zadiha, pravi avtor. Zaznamovalo ga je, da je vedno moral sam ustvarjati prostore: "Zaznamuje te življenjska izbira. Potem sem začel kariero v Sloveniji, kjer sem bil tujec."
Ljubljana, kjer je leta 1986 ustanovil lastno zunajinstitucionalno gledališče Koreodrama, mu je ostala v najlepšem spominu, saj je tu "dobival samo ljubezen". Imel je srečo, da se je gibal med igralci, ki so ga ščitili kljub napadom: "Ko so me vrgli iz enega prostora, so šli z mano drugam," se je na predstavitvi knjige spominjal Zlatar Frey.
V njej je spregovoril o še eni boleči temi - spolni zlorabi duhovnika. To po oceni urednice knjige Nele Malečkar ni prikazano črno-belo, temveč večplastno, saj govori o tem, kako je užival v pozornosti privlačnega starejšega moškega, ki se je kasneje spremenila v bolečino. Roman je bil na Hrvaškem, ko je izšel, razumljen kot napad na tamkajšnjo cerkev. Pravkar pa je Zlatar Frey v hrvaškem jeziku objavil drugi roman Stazia Grande.