Draga bralka, dragi bralec. V tem trenutku, ko pišem prispevek za črno kroniko gledališkega lista, je slab mesec do napovedane premiere. Moram vam zaupati, da predstave še ni. In to še ni tako črno, je predvsem predvidljivo in naravno. Črno je to, kar boste šele prebrali. Vse, kar imamo, je material, iz katerega kriči ogromno nezadovoljstva. Najprej je to nezadovoljstvo posameznika, v skupini, potem v družbi in širše v svetu. To lahko berete zelo odprto, nepovezano z zgodbo filma Idioti, ki jo najbrž poznate. To je lahko tudi ustvarjalec, ki se mora znotraj celotne gledališke hiše boriti za svoj prostor, ker je ta ogrožen. Bori pa se na različne načine: z uporom, tihim opazovanjem, pasivnostjo, cinizmom, z gromkim smehom, nabritim humorjem, s pridnim delom … Izbira borbe je odvisna od posameznikove osebnosti in verovanja, do kod sploh lahko še seže njegov glas. Če konkretiziram, je ustvarjalec igralec, dramaturg, koreograf, scenograf, režiser. (Lahko pa je to tudi kdorkoli drug, ki ni nujno del gledališkega sveta, saj se zdi, da je tema borbe za svoj prostor lastna tudi vsem drugim ljudem, ki so vpeti v kakršenkoli sistem.)

Nazaj k ustvarjalcem: trčili smo ob ogromen zid. Gledališču se piše črna kronika. Gledališče trpi razne poškodbe, nesreče, in upamo, da se mu navsezadnje ne bo pisalo osmrtnice. Boriti se je treba proti mehanizmom požrešnega institucionaliziranja ustvarjalnih procesov. Proti brezsramnemu zniževanju sredstev. Po novem se je treba celo uklanjati pravilom, kaj se sme in česa se ne sme uprizarjati. (V slovenskem prostoru je npr. stopil v veljavo zakon, ki prepoveduje kakršnokoli uprizarjanje kajenja. Ha ha hi hi ho ho.) Nadalje, naše delo je žrtvovano za gostovanja, tekoče predstave, vskoke in spoštovanje sindikalnih pravil. In vsem znotraj hiše je za to žal, pa vendar – ne gre drugače! Črno, črno, črno.

Zdi se kot, da je vse drugo pomembnejše od tega, zaradi česar so nas povabili, združili in plačali. Črno, črno, črno. Sprašujem se, kakšen sploh je namen te nove predstave. Če je njena naloga izključno in samo zapolnjevanje repertoarja, je moja odgovornost, da nemudoma izstopim iz projekta. Ali pa mu združeni svojci performativno končno že napišimo osmrtnico in objavimo datum pogreba. Se opravičujem za to črnino, ampak rubrika določa ton in kolektivno zavest vsebine. Če pa naj bi bila predstava izhodišče za razmislek, navdih in spremembo tako družbe kot ustvarjalcev samih (v kar verjamem in k čemur stremim), se sprašujem, v imenu česa naj jo na tak način in v takšnih razmerah delamo in kasneje igramo.

Material razpira podobna vprašanja. Skupina posameznikov, ki so dobro preskrbljeni in jim materialno ne primanjkuje ničesar, prične preizpraševati smisel svojega obstoja in početja. Pravijo, da družba postaja vse bogatejša, pa vendar ljudje niso nič srečnejši. Pravijo, da so ljudje zaradi udobja izgubili stik z nečim večjim, lepšim, celo neotipljivim. Naši »junaki« so na lovu za angelom. Menijo, da je ta angel idiot. Še več, verjamejo, da ima vsak od nas nekje v sebi idiota, na katerega je pozabil. In tam, globoko v nas, se skrivajo vsi odgovori in morda izgubljena sreča. Postati idiot je po njihovem pot k bistvu lepote človeka, biti idiot je luksuz, znak napredka. Idioti so zanje ljudje prihodnosti. Ampak, ali v to zares verjamejo? Oziroma! So pripravljeni za to žrtvovati vse, kar že imajo? Kje je meja, do katere so se pripravljeni spustiti? In kje se bo zalomilo, ker je očitno, da se bo? Črno, črno, črno.

Mogoče pa je ravno to najpametnejša strategija; pričarati vam – v nekdanji filmski dvorani – toliko črnega, grotesknega, da se nam bo vsem skupaj preprosto utrgalo in sredi vsega tega grdega bomo morda končno ugledali luč človekove svobode?

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)