Kontekst projekta in njegovi cilji

Projekt je nastal po principu kolektivnega gledališča, ki se navdihuje pri teatroterapiji Nikolaja Jevreinova (1879–1953) in pri gledališču spontanosti ter psihodrami J. L. Morena (1989–1974), ter omogoča ustvarjalni prostor ranljivim skupinam in njim pripadajočim temam. S pomočjo gledaliških tehnik in psihodramskih tehnik, ki temeljijo na gledaliških tehnikah, omogočajo poglobljene refleksije, ter gledališko analiziranje odnosov med defetističnimi posamezniki, tovrstnim posameznikom in družbo, ter odnosov v družbi, ki pripomorejo k temu, da se opazovan fenomen (družbeni problem) vzdržuje v dinamiki skupnosti. Objekt opazovanja so obrambni mehanizmi, ki jih posameznik razvije v skupnosti in zaradi katerih ima lahko kasneje nemalo težav pri razvoju svoje avtentične osebne drže.

Cilj projekta je obogatiti okolje mestne skupnosti Nove Gorice z ustvarjalnimi pristopi, ki so sicer znani in uveljavljeni v okoljih z razvitimi gledališkimi tradicijah in ki jih mestna skupnost Nove Gorice do sedaj še ni uspela spoznati. 

Cilj je vzpostaviti družbeno koristno kolektivno gledališče, ki ni vezano na potrebe in politiko repertoarnega gledališča, eksperimentalnega gledališča, komornega gledališča in ostalih vej uprizoritvenih dejavnosti, od katerih ga loči prav zastavljen cilj, ki je potreba po razvoju odgovorne, samostojne, empatične, ustvarjalne kolektivnosti. 

Kolektivno gledališče išče svoj prostor v negledaliških prostorih in situacijah, iz katerih svoje zgodbe črpa tudi institucionalno gledališče, le da kolektivno gledališče uporablja izvorni prostor dramatičnega v okolju, kjer je koncentracija tovrstnih čutnih vtisov in spominov višja (stanovanje, bar, kulturna ustanova ali kak drugi del urbanega okolja, ki nosi defetistične vsebine). 

Projektu kreativno angažira več samozaposlenih in nezaposlenih ustvarjalcev in jih povezuje s tremi zaposlenimi posamezniki.

Vsi ustvarjalci delujejo pod psevdonimi.

Zgodba in uprizoritveni način

Čar hudega je projekt, ki temelji na delu in kompleksni življenjski zgodbi svetovno znanega ruskega avantgardnega pisatelja in umetnika iz St. Petersburga Daniila Harmsa, ki je bil s perspektive tedanje družbe predvsem ekscentričen, s perspektive današnje družbe pa je slavljen. Njegova dramatična življenjska zgodba s svojim kontekstom nas v svoji srži nagovarjata prav s perspektive vprašanja želje po samorealizaciji v času lastnega življenja, ki nemalokrat posledično sproža pojava defetizma. Njegovo delo in življenjska usoda zrcalita naša aktualna občutja. 

Projekt sestavljajo štirje spletni dogodki, ki se zvrstijo v štirih zaporednih večerih v kontekstu stanovanja kot pribežališča, zavetja, brloga, bube, v katerem je defetistični posameznik skrit pred družbo in drastično omeji svoje socialne stike z okolico. Poleg stanovanja so bili kot uprizoritveni prostori mišljeni še drugi družabni prostori kot so bar, kulturna ustanova ipd., ki pa so se zaradi trenutne situacije preselili v virtualno okolje aplikacije zoom.

Teme obupa, upanja in boga so motivno, kot rečeno, izhajale iz Harmsa, predvsem iz njegove zgodbe Starka, ki na neverjetno zabavno mučen in resničen način govori o njih. Harms je veliko pisal za otroke, saj se z literaturo za odrasle ni mogel preživljati, poleg tega je bil cenzuriran, prepovedan. Tudi njegova odrasla literatura je bila skoraj otroška, namenjena senzibilnemu gledalcu oziroma našemu notranjemu otroku. Zato smo tudi našo zgodbo obkrožili z otroško literaturo in poezijo, ki to ne zmore biti popolnoma. Zato je Čar hudega malodane »otroška« uprizoritev za odraslo publiko, za senzibilnega gledalca. Je iskanje poti iz kroga obupa skozi otroško perspektivo.

Skozi perspektivo avantgardistov in s pomočjo simbolov metamorfoze, ki ju predstavljata gosenica in metulj, smo gradili nove ikone, podobe upanja in v njihovem kontekstu izvedli gledališko dejanje, posvečeno upanju. Specifična situacija v 30. letih prejšnjega stoletja v Rusiji je člane avantgardne skupine UBERIU, katerih najvidnejši član je bil prav Daniil Harms, pripeljala do tega, da so se, ker se niso mogli preživljati z izdajanjem literature za odrasle, preusmerili v ustvarjanje otroške literature  z namenom vzgoje »novega človeka«. Zaradi vnašanja defetističnih protidržavnih vsebin v otroško literaturo sta bila leta 1931 Daniil Harms in Aleksander Vvedenski aretirana in za eno leto izgnana iz St. Petersburga. Leta 1941 sta bila oba znova obtožena defetizma, aretirana. Ta aretacija je bila zanju usodna. Oba sta umrla stara 37 let. Harms od lakote v psihiatrični ustanovi, Vvedenski pa je bil ubit.