Kot je poudaril, je imel izjemno srečo, da je lahko šel takoj v Dramo in dobil zelo velike naloge. "Delali smo dva Shakespeara z Miletom Korunom, Sen kresne noči in Vihar, izjemni predstavi, delali smo z Dušanom Mlakarjem, pa z Meto Hočevar Kalevalo in Dogodek v mestu Gogi... Z njo in z Zvonetom Šedlbauerjem sem vmes delal še v Trstu. Bil sem kar precej zaseden. Potem se je začel repertoar malo nagibati k italijanskim veseloigram, ki mi res niso blizu, toda še vedno je bila to Drama in lahko sem se učil od izjemnih velikanov, od Borisa Cavazze do Radka Poliča, Iva Bana in drugih. Pa vrhunskih igralk, Majde Potokar, Štefke Drolc, ..."

V Ljubljanski Drami bi "vztrajal, ne bi se umaknil, če ne bi Tomaž Pandur tako resno zagrabil. Moram reči, da mu najprej nisem verjel, da se to lahko dogaja. Komaj je stopil z akademije, pa je bil že umetniški vodja! To se ja ne zgodi nikomur! Zahvala za to gre takratni županji Magdaleni Tovornik, ki je razumela, verjela in tvegala. Seveda je Tomaž ni razočaral", je poudaril Šturbej.

Po Šturbejevih besedah je "Tomaž iskal kontekst in poanto, bolj kot vsaka beseda je bila pomembna mizanscena in pomembne so bile odrske slike. Ampak to ne pomeni, da je bilo vse skupaj samo napihnjen balon, kot so nekateri želeli to predstavljati".

Šturbej je veliko sodeloval tudi s Kico, o čemer je povedal: "Neka tenkočutna vez je, ki je mogoče niti ne znam točno razložiti. Ker vem, kaj režiser želi, se verjetno znam že takoj vključiti. Ni nujno, da se vse, kar predlagam, tudi izpolni, ampak jaz sem pač tak tip igralca, da rad v vlogo prinesem in vnesem svoje ideje. Tomaž In Janusz sta to prepoznala in me pustila, da sem - s skupnimi močmi seveda - razvijal, kamor se je pač dalo. Ne morem pa reči, da je med enim in drugim bistvena razlika. Daleč od tega. Proces igre je proces igre. Zgodbe pa so seveda bile drugačne. Tomaža so zanimali miti, Janusza pa bolj zgodba skozi avtorja in družbeni odsev teksta. Avtor mu je vendarle avtoriteta, hoče prodreti v njegovo bistvo, Tomažu pa si je hotel zgodbo poosebiti, jo prikazovati po svoje."

Spregovoril je tudi o svojem pedagoškem delu na gledališki akademiji. Kot se spominja, je bil pred 22 leti, ko sta ga Meta Hočevar in Dušan Jovanović vprašala, ali bi prišel na šolo, v hudi stiski. "To se mi je zdela velika odgovornost in nisem si predstavljal, da bi se že lahko preverjal v tem, čeprav sem imel že 40 let. Potem pa sem zakorakal v to, začelo me je izredno zanimati in v tistem obdobju mi teater ni toliko manjkal," je pojasnil.

Kot opaža pri pedagoškem delu, so "mladi isto ranljivi, kot smo bili mi, isto senzibilni, kot smo bili mi, a bolj prestrašeni, ker ne vedo, kaj jih čaka". Pri delu pa, "ko se soočamo z dramskimi teksti oziroma vlogami, vidim, da jim avtorji ne pomenijo toliko, kot so nam. Avtorjev horizont jih ne zanima. Zanima jih zgodba". To se mu zdi škoda, saj "če avtorja, njegovih idej ne poznaš globlje, je zgodbo včasih težko razbrati. Težko je ugotoviti vsebino in kontekst teksta. In tak tekst je težko prestaviti iz njegovega konteksta v nov kontekst", je med drugim menil Šturbej.