Predstavo si lahko ogledate na tej povezavi.
Za dramaturgijo je poskrbela Petra Pogorevc, za scenografijo Urša Vidic in za kostumografijo Andrej Vrhovnik. V predstavi so igrali Gašper Tič, Viktorija Bencik Emeršič, Tanja Dimitrievska, Blaž Dolenc, Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Uroš Smolej, Milan Štefe in Domen Valič.
Igra Svetovalec je niz šestnajstih obiskov pri skrivnostnem mojstru, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvet. Skrivnostni mojster, ki želi ljudem pomagati in za to ne terja nikakršnega plačila, zna pozorno poslušati, postavlja neposredna vprašanja in svetuje, kakor najbolje ve in zna. Je nekakšna mešanica psihoterapevta, zasliševalca, spovednika, filozofa in umetnika.
Dramatik Matjaž Zupančič je v gledališkem listu uprizoritve zapisal: "Če iz vseh zapisanih poudarkov sklepate, da gre za zabavno igro, ki se ne boji bizarnosti, površine, burkaštva, je vtis pravi. A naj vas to ne prevara: igra je zelo inteligentna. Do te mere, da se lahko hitro izmakne, že ko jo bereš – kaj šele, ko jo gledaš. Zato pozor. Ne glede na to, s katere fronte okupira teater – režijske, teoretične ali dramske –, Mile Korun ostaja gledališki fundamentalist. Ki se zaveda, da v teatru, kot bi rekel William Blake, angeli in demoni okupirajo iste ulice. In ker mu gre zares, katalog ni zaključen in križanka ostaja nerešena. Nedokončana. Ker če bi jo izpisal do konca, potem odpade nadaljevanje. Ali pa poročilo. O tistih praznih prostorih, ki so ostali uganka in so hkrati bistvo. Življenja. Teatra. In človeka v njem. To je težka pozicija. Težko jo je zdržati. Biti do zadnjega na čistini. Na prepihu. Ampak natančno za to gre. Za poročilo? Za nasvet komediji? Bomo videli."
"Tisto predstavo MGL je nosil v vsej silovitosti svojega žarečega talenta Gašper Tič. Bil je veliki mali človek v tistem SLO-reality šovu naše banalne vsakdanjosti, ki ga je predstava utelešala ali bolje raztelešala. Tič je bil Svetovalec, klovn, naivno simpatični zdravilec družbe, mojster Polde, Shakespeare ... Bil je vseobsegajoči dramsko postdramski lik, tudi on sam je bil – s svojimi primorskimi vokali in šegavo, lucidno, vitalistično naturo. Ranljiv in krvavo odkrit je bil pred nami na rampi. Vseskozi razpet med blazno navidezno močjo in totalno nemočjo, resignacijo nad lažno pozlato teatra in realnosti ob njem. Celo do samodestrukcije ga je prignal ta nori svet – do štrika, ki pa ga odloži – zaradi glavobola. Spremljali smo mnogotere premene njegovega lika – od guruja do pomilovanja vrednega slehernika. In uživali ob genialnosti in vseobsežnosti njegovega daru, darov." (Melita Forstnerič Hajnšek, Večer)