Kot je spomnil, je bil Taufer eden izmed osrednjih sodelavcev prelomnih literarnih publikacij Revija 57 in Perspektive: z Gregorjem Strnišo in Danetom Zajcem je tvoril triperesno pesniško deteljico generacije, ki je v slovensko kulturo vpeljala eksistencializem in modernizem ter je zaradi zahtev po svobodi umetniškega in političnega izražanja nenehno prihajala v konflikte s socialističnimi oblastmi. Značilen je v tem smislu naslov Tauferjeve zbirke iz leta 1963 - Jetnik prostosti. Sredi 60. let minulega stoletja pa je Taufer radikaliziral pesniški jezik ter postal eden izmed očetov slovenske pesniške neoavantgarde. Zbirka Vaje in naloge (1969) vzpostavlja parodičen odnos do slovenske kulturne tradicije.
Važno vlogo pri porajanju slovenskega postmodernizma je odigrala Tauferjeva Pesmarica rabljenih besed (1975), kjer je pesnik na osnovi znanih ljudskih pesmi palimpsestno sestavil nov, sodoben pesniški tekst, ki ob vsej moderni občutljivosti ohranja pozitiven odnos do kulturnega spomina. V zgodovino slovenske poezije so se zapisale tudi Tauferjeve zbirke Ravnanje žebljev in druge pesmi (1979), Tercine za obtolčeno trobento (1985), pogosto prevajani Vodenjaki (1986) in druga pesniška dela.
Na slovensko pesniško ustvarjalnost so imeli velik vpliv tudi odlični Tauferjevi prevodi, predvsem iz angleščine (T. S. Eliot, W. Stevens, G. M. Hopkins, T. Hughes itd.). Taufer je ustanovil mednarodni literarni festival Vilenica, ki je v drugi polovici 80. let prispeval k oživitvi koncepta Srednje Evrope, razdeljene z blokovsko delitvijo sveta.
Po Novakovih besedah je bil izjemen Tauferjev etični in državljanski pogum, ki ga je izkazoval kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) in Slovenskega Pena. Komisija za zaščito mišljenja in pisanja, ki jo je ustanovil in vodil pri DSP proti koncu 80. let, je odigrala pionirsko vlogo tudi pri protestih, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije; bil je eden izmed soavtorjev Majniške deklaracije (1990).
Bil je zavezan spominu na svojega očeta, padlega partizana, obenem pa je bil kritičen in svobodoljuben duh kozmopolitskih razgledov. Bil je odprt in topel značaj, vselej solidaren z drugimi, še posebej z ljudmi v stiski. Ob vsej neustrašnosti je vselej ohranjal tudi gosposko vljudnost in korektnost.
Kot sklene Novak, je Tauferju hvaležen za desetletja plodnega sodelovanja, za modre in vselej nevsiljive nasvete starejšega, izkušenega umetnika ter za mnoge ure čudovitih, navdihujočih pogovorov, med katerimi sta se tudi veliko presmejala. Od njega se je tudi veliko naučil.
Taufer je umrl v 91. letu starosti, so v ponedeljek potrdili na DSP.