Knjiga, ki je izšla v samozaložbi s finančno pomočjo Slovenskega gledališkega inštituta (Slogi), se posveča operetam slovenskih in tujih skladateljev, ki so bile izvedene od novembra 1918 do aprila 1945 v ljubljanski Operi. Direktorica Slogi Mojca Jan Zoran je na današnji predstavitvi knjige povedala, da so v preučevanem obdobju v ljubljanski operi izvedli 93 operetnih premier, od tega je bilo 77 prvih uprizoritev.
"Neubauer nas v knjigo uvede s tremi uvodnimi poglavji, kjer predstavi predmet obravnave. Na kratko spregovori o zgodovini operet po svetu, o prvih operetah pri nas do odprtja novega deželnega gledališča in pa o operetah v slovenščini od leta 1892 do prve svetovne vojne. Jedro knjige pa je operetno dogajanje med koncema velikih vojn, razdeljeno po treh umetniških vodjih - Friderika Rukavine, Mirka Poliča in Vilka Ukmarja," je vsebino povzela Mojca Jan Zoran. Knjigi je pridan tudi kronološki seznam v Ljubljani izvedenih operet v preučevanem obdobju.
Kot je Neubauer zapisal v povzetku dela, je bilo med omenjenimi 93 premierami 14 izvirnih slovenskih del, med katere je prištel tudi dve opereti, ki sta ju tuja skladatelja Josip Raha in Josip Jiranek napisala na besedila slovenskih libretistov. Opereta, ki so jo v tedanjem Narodnem gledališču v Ljubljani uprizorili kot prvo po vojni, je bila Michoujeva hčerka Andreja Messagerja, pred koncem druge svetovne vojne pa so kot zadnjo operetno premiero uprizorili glasbeno pravljico Sama Hubada Rdeča Kapica.
Knjiga skladatelje in njihove operete opisuje v časovnem zaporedju glede na vsakokratno premiersko izvedbo. Vsa dela obravnava z vidika njihove recepcije glede na medijske odmeve in mnenja v strokovni glasbeni literaturi, je dejal avtor. Ob delih so navedena tudi imena skladateljev, libretistov in prevajalcev.
Avtor spremne besede h knjigi Borut Smrekar je povedal, da se je Neubauer v knjigi lotil skoraj povsem zastrtega dela naše gledališke zgodovine. Da je do tega prišlo, je Smrekar pripisal odklonilnemu odnosu do zvrsti, ki se je je prijelo tudi ime "lahka muza", tako jo je obravnavala tedanja oblast kot tudi intelektualni krogi. Spomnil je, da je po drugi veliki vojni prišlo tudi do neke vrste neuradne prepovedi operete pri nas, zakaj, se še danes točno ne ve.
Smrekar je v spremni besedi zapisal, da je bila opereta v času, ki ga je preučil Neubauer, izjemnega pomena: "Opereta je dobesedno 'preživljala' opero oziroma je operno dejavnost sploh omogočala. Hkrati je bila kalilnica pevcev, igralcev in vseh drugih vrst glasbenikov in gledališčnikov." Smrekar meni, da ne bi bilo pretirano tudi opereti pripisati zasluge za še ne dovolj raziskano "zlato dobo slovenske opere" po drugi svetovni vojni.
Neubauer, ki se je opereti že posvečal tudi v drugih svojih delih, denimo v knjigi Opereta v Sloveniji (2008), meni, da je odpor proti zvrsti, ki ga je čutiti še danes, nekaj umetno ustvarjenega. To v knjigi dokazuje tudi z zapisi kritikov in pa samega Ukmarja, ki so bili sprva zvrsti nenaklonjeni, potem pa so mnenje spremenili. A kot je dejal avtor, naj si o tem vsak bralec mnenje ustvari sam.