Edmund Josef von Horváth (1901–1938) je eden najzgodnejših nemških antifašističnih avtorjev, ki ga je vojna obdajala vse življenje. Najprej je preživel vrtinec prve svetovne vojne, v katerem so v vojsko vpoklicali njegovega očeta, kasneje pa je njega in njegov opus neposredno zadela Hitlerjeva diktatura, ki se je začela z njegovim prihodom na mesto kanclerja v letu 1933. Slutnjo bližajoče se druge svetovne vojne ter z njo povezani vzpon nacizma obravnava tudi dramsko besedilo Kazimir in Karolina.
Že njegove zgodnje drame so mešanica fascinacije nad ljudsko kulturo in politično zgodovino, kasneje pa osrednja tema njegovega opusa postane vzpon nacizma in raziskovanje družbeno-političnih mehanizmov, ki so pripeljali do teh hudih časov. Te je na lastni koži občutil tudi sam in na podlagi tega začel obravnavati tudi avtobiografske motive. Horváth izraza ljudska igra ni razumel kot stare in že ustaljene (dramske) forme, temveč kot priložnost, da v njeno shemo umesti dramske like, ki pripadajo profilu družbe, v katerem živi; kot je zapisal, so to malomeščani in proletarci. Svoj globok uvid v hierarhično razslojene ljudske množice izkazuje tudi z natančno izdelavo dialektov glede na (družbeni) profil lika. V drami Kazimir in Karolina trk različnih dialektov pripelje tudi do satirične ravni, čeprav je zanimivo, da v svojih »Navodilih za uporabo« k uprizarjanju Kazimirja in Karoline dialekt strogo prepoveduje z utemeljitvijo, da je višja stopnja ironije dosežena s tem, ko se liki kot nosilci nekega dialekta trudijo govoriti zborno nemščino.
Prva svetovna vojna je v Horváthu sprožila alarm za nujne družbene spremembe. Takoj po prvi svetovni vojni se je včlanil v Galilejevo društvo, v katerem je prebiral številna revolucionarna dela, njegovo mržnjo klerikalnosti in hipokrizije, ki jo zrcali tudi njegov dramski opus, pa lahko povežemo s strogim nadškofijskim internatom Rakoczianumom, ki ga je obiskoval še pred vpisom na gimnazijo, ter s sporom z učiteljem verouka na dunajski gimnaziji. Horváth je obiskoval veliko predavanj z literarnega, zgodovinskega in teatrološkega področja, a so bila samo teatrološka predavanja tista, ki so ga zares zanimala.
Gimnazijo je pustil leta 1922 in nekaj časa preživel v hiši svojih staršev v Murnauu in Parizu, kamor je odšel z bratom. Med bivanjem v Parizu je ves čas sanjal o selitvi v Berlin, ki ga je idealiziral; zdel se mu je obljubljena dežela za mladega in ambicioznega človeka. V letu 1924 se je res preselil tja in njegovo idealiziranje Berlina se je za hipec izkazalo kot resnično: tam je napisal svoje zgodnje drame (začenši s prvim dramskim besedilom Upor na koti 3018), ki so bile tudi uprizorjene ter razdelile občinstvo in kritike. Svoj dramski navdih je najraje črpal iz motivov resničnega življenja, njegovo aktivno opazovanje je tudi razlog za številne motive v dramskem opusu, ki se dotikajo aktualnih dogodkov. Že njegova prva drama Upor na koti 3018, ki jo kasneje preimenuje v Gorsko železnico, obravnava resnični dogodek tragedije, v kateri je več delavcev umrlo med gradnjo železnice, tema dramske obravnave pa je posledični izbruh konfliktov med delavci. Gorska železnica je dejansko dosegla to, kar si je Horváth prizadeval pri snovanju ljudske igre: v njeno shemo je vgradil socialno sliko takratnega prebivalstva. Drama je bila uspešno uprizorjena v Berlinu leta 1929. Z žanrom ljudske igre je Horváth želel na piedestal postaviti negativne vplive množične kulture svojega časa.
Za Horvátha je bila največja prelomnica v januarju 1933, ko je Adolf Hitler prevzel oblast in postal kancler. Dva meseca kasneje se je odprlo prvo koncentracijsko taborišče v Dachauu. Začel se je čas nacističnega terorja, ki je aprila (istega leta) privedel do bojkota judovskih trgovin in storitev. To je tudi prvi množični napad nacistov na Jude v Nemčiji. Sprejet je bil zakon o prezasedenosti univerz in javnih šol, ki je omejil število judovskih učencev in študentov. Judje so izgubljali službe, odstavljeni so bili tudi z vseh javnih funkcij, kot sta sodstvo in šolstvo. V juliju je Hitler podpisal zakon, ki je omogočal sterilizacijo ljudi z duševnimi motnjami.
Horváth je eno leto pred tem napisal dramo Vera, ljubezen, upanje, ki bi morala biti uprizorjena v Berlinu, in istega leta dramo Kazimir in Karolina, ki ob razpadu razmerja moškega in ženske podtalno napoveduje bližanje nove vojne. Drama Kazimir in Karolina je bila krstno uprizorjena v Leipzigu (istega leta) in je razdelila gledališke kritike, v slovenskem prostoru pa je bila krstno uprizorjena leta 1983 v režiji Žarka Petana, in to prav v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Ob Hitlerjevem prihodu na oblast je zgodaj nastopila cenzura. Knjige, ki niso bile klasificirane kot nemške, so univerzitetni študentje javno sežigali in uničevali v več nemških mestih, prav tako so uničevali judovsko literaturo in literaturo političnih disidentov. Tudi Horváthove igre so bile v Nemčiji prepovedane. Odpovedali so tudi že načrtovane premiere njegovih dram, čez noč je izginil z repertoarjev. Ker je imel naposled probleme z nemško policijo, je pobegnil v Salzburg, kar je lahko storil zaradi svojega madžarskega državljanstva. Tudi na tej točki je motive za svoje pisanje še vedno črpal iz resničnega življenja. Tokrat avtobiografsko, ko je na podlagi zapletenega položaja s svojim državljanstvom napisal farso. Njegovo državljanstvo naj bi prišlo prav tudi pri zaščiti igralke Marie Elsner, s katero se je poročil, saj je bila delno judovskega rodu in bi se z njim lahko izognila napadom nacistov.
Leta 1934 je umrl nemški predsednik Paul von Hindenburg, nasledil ga je Adolf Hitler, ki je združil funkciji predsednika in kanclerja ter se oklical za »firerja«. Naziv mu je omogočil, da njegovih odločitev niso omejevali državni zakoni. Še preden je nasledil Hindenburga, je svojo oblast utrdil z »nočjo dolgih nožev«, v kateri je izvedel množične aretacije in umore več 150 članov SA-ja na čelu z njihovim vodjo Rohmom. Njihova vojska mu je na poti do vzpona predstavljala grožnjo, zato jih je obtožil zarot proti vladi. Berlin, ki je bil še do nedavnega Horváthova obljubljena dežela in ga je imel za odprtega za mlade in ambiciozne ustvarjalce, se je spremenil v nočno moro, od katere je bilo treba samo pobegniti: Hitler je naslednje leto z nürnberškim zakonom kot superiorno označil nemško arijsko raso, Judom odvzel nemško državljanstvo, v ločenem zakonu pa prepovedal sklepanje zakonske zveze med Nemci in Judi. Med drugim Judje niso imeli dovoljenja razobešati nemško zastavo, zaostrile pa so se tudi kazni za homoseksualce, ki so pristali v koncentracijskih taboriščih. Horváth je skupaj z drugimi nemškimi pisci upal, da bo Hitlerjeva vlada padla, zaradi prepovedi dela je svoje finančno stanje želel popraviti z usmeritvijo v film. Z Dunaja se je vseeno vrnil v Nemčijo, kjer je nekaj filmskih scenarijev napisal pod psevdonimom.
Horváth ni nehal pisati. Poleg scenaristike in dramatike je začel pisati tudi leposlovje, hkrati pa je upal, da bi svoje igre lahko uprizoril na območjih Avstrije in Češkoslovaške. Leta 1937 je napisal romana Mladost brez boga in Otrok našega časa. Istega leta je minister za propagando Joseph Goebbels v Münchenskem muzeju s pomočjo urednika antisemitističnega časopisa pripravil antisemitistično razstavo, kasneje pa iz javnih galerij pobral slikarska, kiparska in literarna dela, ki jih oblast ni priznavala kot nemške, zato so bile obravnavane kot nesprejemljive. Iz teh del je v Münchnu naredil razstavo »izrojene umetnosti«. V juliju se je odprlo koncentracijsko taborišče Buchenwald. Horváthov roman Mladost brez boga je bil v Nemčiji prepovedan in uvrščen na seznam nezaželene literature, čeprav v njem nikdar ne omeni Nemčije, vseeno pa brutalno in neposredno popisuje vpliv nacističnega režima na preproste ljudi, kot to denimo počne Bertolt Brecht v drami Strah in beda tretjega rajha. Kljub svojim očitnim levičarskim nagnjenjem se Horváth nikoli ni včlanil v nobeno politično stranko, že prej pa je izstopil tudi iz Katoliške cerkve.
Leto 1938 je bilo za Horvátha najhujše: še vedno mu je bilo prepovedano delati, njegovo finančno stanje se ni stabiliziralo in boril se je z depresijo. Iz Nemčije so prebegnili skoraj vsi njegovi kolegi. Ker so se nacistična preganjanja nadaljevala, so Judje množično zapuščali Nemčijo in skušali emigrirati v druge države, na Rooseveltovo pobudo so skušali problem reševati na mednarodni konferenci v Franciji, na kateri je sodelovalo 32 držav. Nemška četa je v tem času že prodrla do Avstrije in jo brez odpora priključila Nemčiji, Horváth pa se je tudi sam selil, ker je prejel dopis s prepovedjo bivanja v Nemčiji. Na Češkoslovaškem mu je zatočišče ponudil prijatelj, kasneje je emigriral v Amsterdam, od tam pa načrtoval pobeg v Švico, kjer je (kot nekoč v Berlinu) uzrl novo obljubljeno deželo in politično nevtralno državo, v kateri je videl priložnost za dokončanje romana Zbogom, Evropa, ki ga je ravnokar začel pisati. Italija, Nemčija, Francija in Velika Britanija so septembra podpisale Münchenski sporazum, da bi preprečile novo vojno.
Horváth je spet imel velike načrte za svojo kariero. V Amsterdamu naj bi celo obiskal neko vedeževalko, ki mu je povedala, da bo vrhunec svojega življenja doživel v Parizu, kamor se je tudi res odpravil konec maja 1938. Njegovi novi ambiciozni načrti so spet obudili usmeritev v film; tokrat je finančni minus načrtoval popraviti s filmsko priredbo romana Mladost brez boga. Morda bi bil to potencialni vrhunec, ki mu ga je napovedala tudi vedeževalka, a se to ni nikdar zgodilo. Sredi neurja mu je na glavo padla odlomljena drevesna veja in ga smrtno poškodovala.
Horváth je po filmski priredbi romana načrtoval selitev iz Pariza. Kljub vsemu, kar je prestal pod Hitlerjevo oblastjo, in preganjanju, nenehnemu utišanju in degradacijam njegovih umetniških del do zadnjega ni obupal in je vzdrževal svojo ambicijo dramatika, ki z ostrim peresom v svojih delih opozarja na družbeni razkroj. Njegovo ostro politično pisanje ne odseva samo njegovega poglobljenega razumevanja družbe, v kateri so ljudje že med seboj verbalno in fizično nasilni in izkoriščevalski (v primeru Kazimirja in Karoline), temveč tudi njegove lastne izkušnje pod režimom.
Povezava: PDF gledališkega lista