POZOR, LOS!
Režiser Matija Solce se je tretji in četrti dan Bienala predstavil kar s tremi predstavami. Pozor, los!, prva iz tega niza, je izrazito solistična predstava v režiserjevi izvedbi. Z izvedbenega vidika gre za vrtinec ritmov, motivov in tem s skupnim imenovalcem v interakciji s publiko. Predstava se gradi skozi ritmično strukturo izrazito analognega gledališča, so ugotovili udeleženci pogovorov. Solce pa je ob tem poudaril, da gre pri njegovem delu tudi za pomembnost improvizacije, ki je eden od temeljnih dramaturških postopkov. Ob tem pa še poetično pridodal, da je za njegove predstave res ključen ritem, če ni ritma, pa srce.     

PRAŠKE LEGENDE
V Praških legendah tudi v režiji Solceta, a v koprodukcijski izvedbi Lutkovnega studia Koper in I. praškega gledališkega društva, gre za igranje z gledalčevo domišljijo, ki sama tvori zgodbo. Dramaturški princip namreč transformira strukturo treh legend in jih niza z zamikom in v raznolikem vrstnem redu, kar predstavi nudi implicitno dinamiko. Gre za izrazito črn humor s pridihom kabaretskega gledališča. Moderatorka Sitar Cvetkova je ob tem poudarila, da je predstava sicer črna, a hkrati, anahrono, izrazito svetla. Dramaturginja Mateja Bizjak Petit je poudarila, da gre za nekakšen turistični vodnik po Pragi. Motiv Karlovega mostu pa deluje kot vezivo med vsemi tremi legendami in jih oblikuje v iskro predstavo v izvrstni izvedbi treh mladih igralcev.    

SNEGULJČICA
Udeleženci so ugotovili, da gre za nekakšno preoblečeno Grimmovo Sneguljčico v produkciji Mini teatra, ki preigra celotno čustveno lestvico. Sitar Cvetkova je predstavo orisala z eno samo besedo – duhovito. Znana zgodba, ki se v vizualnem pogledu nahaja v polju nekakšnega težkega industrijskega okolja, zlasti s scenografijo in robustno izvedbo lutk, se na spreten način dotika tudi ekoloških tem, medčloveških odnosov, odnosa do živali, lepega in podobno. Skratka, gre za igranje kot v otroški igri z menjavanjem likov, vlog in odnosov. Udeleženci so si bili enotni, da je za otroško predstavo ena ura lahko (pre)dolgo, a da je čas v gledališču povsem relativen. Kar se je potrdilo v tem primeru, ko je predstava oddrvela z iskrim tempom. Ključno vlogo sta seveda zasedla tudi osrednja igralca Elena Volpi in Aljaž Jovanović, za katera so se vsi udeleženci pogovorov strinjali, da sta svoji nalogi več kot odlično opravila.   

ŠTIRJE MUZIKANTI
Tretja predstava izpod taktirke Matije Solceta tokrat v izvedbi Lutkovnega gledališča Ljubljana se je prav tako ukvarjala z dramaturško glasbeno strukturo in poudarila vlogo ritma, ki narekuje predstavo, a s skrbno mislijo na najmlajšega gledalca. Gre za drugačen dramaturški pristop, ki se od prejšnjih dveh, po besedah Sitar Cvetkove, razlikuje v tem, da tokrat dramske osebe živijo v več lutkovnih in likovnih izvedbah, ena od njih v osišče  postavlja elemente suhe robe, ti zaživi kot material, ki tvori junake dogajanja na primer mačka, petelina in ostale živali in pesmice, ki so del otrokovega spomina in vedenja. Tako se le-ta lahko lažje vživi v predstavo in s tem postane njen aktivni člen, če ne celo akter.  

ZAČARANI ČAJNIK
Gre za obliko tako imenovanega »storytellinga« oziroma pripovedovanja pravljic. Solistični nastop igralke Katje Povše v izvedbi Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, daje, po mnenju Sitar Cvetkove, epsko vrednost lutki, ki pa hkrati deluje tudi na povsem dramski in seveda pripovedni ravni. Gre za igro z različnimi materialnimi elementi, ki ob osnovni pripovedi postanejo lutkovni. Muzikolog Igor Cvetko je ob tem izpostavil, da predstava prinaša tudi nekakšno spogledovanje z Japonsko ikonografijo, še posebej s tako imenovanim »kamišibajem«, kar v dobesednem prevodu pomeni papirna drama, obliko pripovedovanja pravljic, ki izvira iz budističnih templjev 12. stoletja, ko so menihi uporabljali nekakšne slikanice za predstavitev svojih moralnih naukov.