Izhodišče pogovorov v tokratni izdaji Bienala je maksima, da se o predstavah spregovori skozi naklonjeno prizmo brez kritik in z njo ugotovi kaj tako imenovani jagodni izbor slovenske lutkovne produkcije zadnjih dveh let prinaša posebnega in svojskega v mozaik te svojevrstne umetnosti pri nas. Moderatorka vseh okroglih miz je bila dramaturginja Jelena Sitar Cvetko.

KRST PRI SAVICI
Udeleženci prve okrogle mize so si bili enotni, da je bil to pravi krst, tudi tokratnega Bienala. Predstava, ki se na poetičen način sprehaja po enem od temeljnih del Prešernove poezije in se, kot je ugotovila moderatorka pogovora Sitar Cvetkova, spogleduje tudi s prvinami vzhodnjaškega gledališča in tako imenovane lutkovne tehnike »bunraku«, kjer eno lutko vodi več animatorjev. Predstava, s skorajda ritualnim značajem, je nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor v režiji Andreje Kovač. Igralec Maksimiljan Dajčman je poudaril, da je bila ena od temeljnih nalog študija delo na jeziku in sami interpretaciji, pri tem pa izpostavil pomemben doprinos lektorice Metke Damjan. Muzikolog Igor Cvetko pa je izpostavil tudi sila jasno berljivost izvedbenega prevoda zahtevne Prešernove poezije, ki je na takšen način dobro približana mlademu, a vendarle nekoliko starejšemu občinstvu.

MESO ALI RAZODETJE
Uvodni dan festivala je zaključila predstava Meso ali Razodetje prav tako v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor, ter režiji in avtorstvu Jerneja Lorencija. Temeljna ugotovitev udeležencev okrogle mize je bila močna sporočilnost predstave, ki gledalca v nobenem pogledu ne pusti ravnodušnega. Predstava, ki se skozi krožno dramaturgijo sprehaja med smrtjo in rojstvom, se tako hkrati ukvarja tudi s temeljnimi vprašanji človekovega bitja. Dramski igralec Anže Zevnik  je poudaril ključno timsko delo vseh nastopajočih in sila intenziven, a kratek študijski proces, ki je pripeljal do tega močnega izvedbenega rezultata. Muzikolog Igor Cvetko pa je k temu dodal tudi izjemnost besedila oziroma predloge in tehnično/izvedbene zvočne podobe uprizoritve.

OPIČJA UGANKA ALI MAMICA KJE SI?
Drugi dan festivala je vpeljala barvita predstava Opičja uganka ali mamica kje si? v produkciji gledališča Fru Fru, ter v izvedbi in režiji Irene Rajh Kunaver in Ajde Ross. Preprosta predstava za najmlajše poskuša na potovanju po vroči Afriki najti odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, če se mala opica izgubi, potem pa išče svojo mamico, hkrati pa razkrije še polno drugih nenavadnosti in zakonitosti zlasti iz živalskega življenja. Moderatorka Sitar Cvetkova je poudarila prednosti tega, da ne gre za strogo didaktično uprizoritev, ampak na igriv, gledališki način odgovarja na temeljna vprašanja, ki si jih zastavljajo otroci. Rajh Kunaverjeva pa je izpostavila tudi pomen in pomanjkanje takšnih lutkovni miniatur, ki so produkcijsko fleksibilne, za gledalstvo zanimive, vendar jih, kljub obsežni produkciji, žal še vedno primanjkuje.   

GLAVA DOL – NOGE GOR
Gre, vsaj pri nas, za nekakšen novum, ki je namenjen najmlajšim gledalcem – dojenčkom. Ti se svojimi starši udeležijo predstave, ki se prepleta z nenehno igro, od tod tudi naslov. Predstava je nastala v produkciji Gledališča za dojenčke in mamice AEIOU. Igralka Katja Povše je poudarila, da je bil to korak v neznano, eksperiment, ki so se ga avtorice, poleg Povšetove sta to še Katja Kähkönen in Mateja Ocepek, lotile v času svojega materinstva. Želele so ustvariti uprizoritev za svoje hčerke. Z naslednjimi predstavami pa bodo sledile njihovemu razvoju, torej gledališče prilagajale njihovemu odraščanju. Muzikolog Igor Cvetko je poudaril tudi pomen dotika otroka, ki je v sodobni družbi postav zelo problematiziran.