Uprizoritev Drakula temelji na izbranih motivih iz istoimenskega romana Brama Stokerja, vendar njen namen ni prenos literarne strukture romana na oder. Ukvarja se z nekaterimi vidiki, ki se pojavljajo v romanu in so povezani tudi z balkansko vampirologijo.

Osnovni obravnavani odnos, ki nas zanima, je odnos človeka, ki eksistira v določenem prostoru in času, z bitjem, ki predstavlja obstoj v neskončnem kontekstu. Človek je smrten.

Pri odnosu med človekom in Drakulo se vsekakor gradi in posveča prevladujoča pozornost tistemu posamezniku, ki se pojavlja kot žrtev tega odnosa. To pa je človek.

Uprizoritev določa svojo vsebino in elemente glede na pojme, kot so nesmrtnost, ljubezen, občutljivost na svetlobo in določena vrsta okužbe. Kuga. Vsi ti pojmi so postali skoraj glavni toposi naše 'fensi industrije' enaindvajsetega stoletja.

Drakula poseduje svet, katerega vsebina elementarno ogroža eksistenco človekovega obstoja. Predstava se torej ukvarja s tistimi momenti, ki kljubujejo sodobni civilizaciji. Civilizaciji, ki v bistvu uničuje samo sebe. Prav tako ni nepomemben družbeni vidik vprašanja »kdo nam pije kri«, kdo je tisti, ki zatira človeška življenja. Človek je izkoriščan, človek je zlorabljen. Strah je groza, strah je resnica. Žanr grozljivke se uporablja za ljubko dotikanje z resnico. Strah je ovira pred svobodo. Prostituiranje s strahom je sladek pobeg pred svobodo. Drakula ni vhod v metafizično, Drakula je vhod v nečloveško. Pod vplivom nečloveškega postanejo človekova strast in njegove nečimrnosti in vsi naši aktivizmi samo sredstvo za bežanje pred istim, to je nečloveškim. Pričakujemo, da bomo prevzeti z veliko predanostjo in s spolno evforijo. Drakula in človek sta samouničenje. Ne glede na smer, iz katere krenemo drug proti drugemu, predstavljata oba – Drakula in človek – prekoračitev samega sebe.

Uprizoritev iz navedenih elementov ustvarja posebno estetsko poetiko.

Za uresničitev tega projekta se v procesu dela ustvarja poseben odrski jezik, ki temelji na vizualnosti, zvoku in posebnih prostorskih postavitvah akterjev uprizoritve, ki jo sestavljajo gibanje, geste in fizične akcije, vendar nikakor ne na način, kot to počne sodobni stilizirani ples.

Igralec-izvajalec se obnaša kot akter v performansu, vsaka njegova prezentnost na odru je premišljena skozi prizmo dramskega igralca.

V uprizoritvi ni dramskega dialoga.