"Medtem ko se je Kristian mučil z vprašanjem, kaj mora narediti, da bi prišel v knjige o zgodovini sodobne umetnosti, se mu je stalno sanjalo o tem, kako jebe Marino Abramović, ki visi s stropa galerije in s kačami okoli vratu. Boris si je medtem izmišljal butaste zgodbe, ki jih je mogoče videti samo v najneumnejših brazilskih soap operah. Kot da se mi milo jebe za vse, kar je bilo narejeno pred njim in za vsakogar, ki dela z njim. Kristianu ni uspelo, da bi si izmislil kaj drugega kot to, da se obrije po celem telesu in se preobleče v žensko. Vedel je, da je to brez zveze, toda upal je, da bo kljub vsemu kaj ratalo iz tega. Povedal je Borisu, o čem sanja, in Boris si je takoj izmislil novo zgodbo. (Začnem razvrščati nože na mizo.) V tej zgodbi telefonirava Marini Abramović in prva stvar, ki jo Boris vpraša, je, če si je res dala silikon v joške, ker za njena leta zgledajo preveč dobro. In da bi fukal z njo – tudi to ji je povedal. Z njo se je pogovarjal samo dve minuti in vse ji je povedal. On ni kot jaz – jaz sem se z njo pogovarjal eno uro in nič ji nisem povedal. Na koncu pogovora nama je Marina Abramović predlagala, da odigrava tole igro z noži. Rekla je, da tega ni naredil še nihče. (Najavim igro.) ..."
(izbrani inserti iz zbornika NE, Via negativa 2002-2008, Maska, zbirka Transformacije, ur. Marin Blažević)
Gre za zvezo treh performansov, ki v režiji Slovenca (Bojan Jablanovec) povežejo Hrvata (Boris Kadin) in Srba (Kristian Al Droubi).
"V londonskem Independantu 18. avgusta 2007 izide naslednji komentar kolumnista Johna Walsha (berem): ≫Just because the civil war is over, don’t assume everything’s hunky-dory in former Yugoslavia. A play called Not Like Me, performed in the town of Zadar by the Via Negativa company, is a sensitive teasing-out of the issues that still divide Serb from Croat. In a tense scene, two characters confront each other across a table and stab the wood between each other’s fingers. Throwing themselves into the part, the actors, Boris Kadin (Croat) and Al-Drouby (Serb) seized the kitchen knives and stabbed each other so enthusiastically that the table was covered in blood and Kadin was missing part of a finger. The audience headed for the doors. The stage combatants were taken to hospital. Now that’s what I call method acting.≪
Tole pa so komentarji, ki se najdejo po naših blogih (berem): ≫Samo je Slovencu to oglo uspjeti, da natjera Srbina i Hrvata, da se režu. Trebo je ubaciti i Bosanca, pa da to bude pravo takmičenje. Opet jedan primjerak Balkan arta. Debili. Sto sve ljudi ne nazivaju umjetnoscu! Obična govna. Ubij Srbina! Sledecu put neka se mlate čekičima po glavi, pa tko dalje izdrži – to bi bilo zanimljivo. I ja bih se onesvjestila, da sam to gledala.≪ Ljubljana, 16. november 2008. Kristianu še zmeraj ni uspelo priti v zgodovino sodobne umetnosti – preprosto zato, ker v zadnjem času ni izšla nobena nova knjiga o zgodovini sodobne umetnosti. Edino, kar mu je za zdaj uspelo, je, da se o njem piše v časopisnih rubrikah škandali in čudne novice. Toda Kristian je danes še bolj prepričan, da želite videti kri. (Najavim igro.) Igra z noži. (Igrava igro, dokler naju Špela ne prekine.)"
(izbrani inserti iz zbornika NE, Via negativa 2002-2008, Maska, zbirka Transformacije, ur. Marin Blažević)
Kontekst je performans Josepha Beuysa (Kaj mi je povedal Joseph Beuys, ko sem mrtev ležal v njegovem naročju), Marine Abramović (performans Igra z zobotrebci) in teoretske refleksije Bojane Kunst (performans Intervju z umetnikom, ki temelji na eseju Nemoč radikalne potrošnje v celoti objavljenem v knjigi NE,).
Performans bo kot del predstavitve zbornika NE, v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Na obeh performansih bo tudi urednik zbornika Marin Blažević.
Nastopajo: Boris Kadin, Kristian Al Droubi in Jedrt Jež Furlan (v vlogi Bojane Kunst)
Vstopnice: bunker@siol.net / tel.: 051 269 906 ali eno uro pred predstavo.