Ismeni kralj, ko na poti v dvor najde Stražarjevo truplo, ne izda, kdo stoji za morilsko spletko, ta adut bo uporabil, ko bo v imenu svojega mehkobnega srca in nespremenjeno zveste ljubezni do nečakinj zašel v slepo ulico. Kralj namreč v svojem delovanju uporablja sodoben in prefinjen občutek za manipulacijo. Sprva s potrpežljivo vztrajnostjo posluša Ismenine besne izgrede o ponovnem prelivanju krvi, igra na strune mladega vladarja, ki mu je mar celo za »puhke blage« in »rože v vrtu«. Z blagim srcem, z »roko ljubezni« ugodi nečakinjama in dovoli skrivni pokop Polineika. A ta odločitev ima dve enaki plati, ki jih niti Ismena (ki k iskanju Polineika pristopa s popredmetenega tebanskega sveta, ki ji ne more razkriti bistva iskanja 'trupla') niti Teiresias ne razumeta. Skrivno iskanje Polineika je nemogoče (kot pojasni Antigona: »Če najti hočem brata Polineika, / ga moram iskati pri belem dnevu / in na očeh vsega sveta!«), zato Kreon v drugem dejanju Teiresiasu, ki še vedno ne razume, zakaj je dopustil možnost pokopa, jasno in glasno pove: »Kaj ni ti padlo v staro, zvito glavo, da nisem, / ko sem dopustil možnost, pravzaprav dopustil nič!«

Nič! Dopustil ni nič. Dovoljenje za skrivni pokop ni ne znak ljubezni ne njegovih notranjih bitk med človekom in kraljem. To je znak pretkane, dobro premišljene manipulacije, s katero preračunljivo zastavi zlom Ismene. Antigonino in Ismenino iskanje Polineika je iskanje druge plati življenja, ki je dvoru 'sovražna', s svojim sovražnikom pa se Kreon strateško spopada. Sprva razumevajoče za problematiko, nato z 'roko ljubezni', na koncu z vedno ostrejšimi grožnjami in napovedjo prihodnosti: »Ljudstvo samo te bo sežgalo na grmadi! / čemu vse to? Čemu? V vsem tem – kje je kaj tebe? / Kje si ti?«

Kreon je kratkem času prerasel svojega učitelja in svetovalca Teiresiasa, na mehek način se je namreč naučil ustvarjati situacije, kjer bodo nadute puntarske glave »same spoznale nezmožnost teh svojih smešnih zmožnosti«. Kreon se po zlomu Ismene umakne, utrujen od vladanja, vrne se šele z monologom o sanjah. Že samo dejstvo, da gre za sanje, nam omogoča, da simbole beremo na različne načine, in tukaj ima Smole spet prav, ko piše, da je v Kreonu toliko dualizma, kolikor ga vidi in najde privatna domišljija posameznega razlagalca. Kreon o svojih sanjah pravi, da so državnega značaja. V pusti, neskončno ravni, mrzli pokrajini, kjer ni ne živali, ne rastlin, samo tik nad glavo mu kroži ognjeni ptič, trči v samega sebe. Sreča se na cesti, kot Laj in Ojdip; tudi onadva se nočeta umakniti drug drugemu s poti, tudi onadva sta iz istega mesa in drug drugemu zadata globoka udarca – eden je pri tem ubit, drugega bo umor moralno zlomil, ko se bo soočil z resnico o sebi. V sanjah se srečata dva kralja, eden, ki je nič (ker je mrtev), in drugi, Kreon, ki je toliko kot nič (ker v njem ni nič človeškega). Je torej mrtva Kreonova plat, ki jo simbolizira kralj s tulipanom (dušo), in je pri življenju (ki je enako niču) ostal samo tisti del Kreona, ki ureja, rešuje in uraduje z mečem? Na tej točki se združi Smoletova opredelitev, da je Antigona tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti, in napis nad Delfi, ki pravi (kot bi parafraziral Antigonine misli) spoznaj samega sebe. V sanjah Kreon spozna samega sebe. Kralj in ognjeni ptič, oba se hranita s človeškim mesom, oba sta obdana s sijajem brez primere, izgorita v lastni vročini in se vedno znova rojevata iz pepela. Feniks in kralj, neuničljiva in večna, vedno porojena iz smrti prejšnjega.

Povezave:

- Več o predstavi
- Jaka Andrej Vojevec na Geslu
- Jaka Andrej Vojevec na Repu
- Fotogalerija na SiGledal