Živimo v torpidnem času, v času izgubljenih duš, sanj in pričakovanj. Čas, ki ga živimo, je, kot se zdi, nasičen sam s seboj, kot da tava v lastni brezizhodnosti brez kakršnekoli notranje gonilne energije. Globalna razvojna doba človeštva se skupaj s svojimi posledicami počasi približuje svoji naravni evolucijski kulminaciji. S svojim načinom premišljevanja ne more in ne zna rešiti svojih trenutnih problemov, kaj šele, da bi v njem zaznali vizijo prihodnosti. In v tem stanju, stanju nezavedanja o lastni usodi in o blodnih poteh, kjer prevladuje moč in vrednota minljivosti trenutka in sreča praznine, postaja kultura vedno močnejše orožje, tudi zatočišče identifikacije in pripadnosti. Slovenija spada med tiste izbrane narode na svetu, ki so si ustvarili in priborili lastno državo. Vendar kljub temu živimo v času izgubljanja slovenske samobitnosti in nacionalne identitete, na valovih uradniške miselnosti država drvi v vedno hitrejši spiralni vrtinec lastne brezizhodnosti, v svet pozabe in teme, kjer je oropana lastnih atributov in postaja zgolj orodje za lastne, ozke interese in kjer je slišani oblastni glas v svojem varnem impotentnem nederju vedno bolj gosposki in ukazovalen. Navkjub vsemu temu povedanemu obstajajo po svetu znanilci z dolžnostjo odgovornosti, ki jim ni mar zgolj za bivanjski trenutek in vzpodbujajo ter razumejo moč kulture, kot eno osnovnih gonil civilizacijskega razvoja in obstoja. S svojimi dejanji so lahko slovenski birokratsko oblastni sferi vzor in vodilo, istočasno pa tudi neizbrisani sramotilni opomin, ki naj glasno odmeva po zatohlem vonju zaudarjajoči globeli samozadostnih, vsebinsko navidezno pomembnih agencij, zavodov in komisij, javnih uradov in služb skonstruiranih in delujočih v maniri prejšnjega, nekaterim tako ljubega sistema.
Kot obrazložitev naj navedem zgolj nekaj primerov. Svet gledam, dojemam in razumem skozi oči arhitekta. Ravno v času, ko smo se začeli resneje pogovarjati o tem srečanju je Grčija pokazala svetu moč ponosa lastne identitete. Skupaj s fundacijo Stavros Niarchos je v Kallitheji, predmestnem delu Aten na zemljišču, ki je bilo v času olimpijskih iger namenjeno parkirišču, zgradila in izročila svetu arhitekturno mojstrovino arhitekta Renza Piana, grško nacionalno knjižnico in nacionalno opero. Zgrajeni objekt je veliko več kot zgolj to, kar pove njeno ime. Objekt, ki s svojo vsebino hoče, seveda ne samo Grčiji, ampak tudi celotni Evropi in svetu pokazati, izvor in bistvo ene od najpomembnejših dosedanjih svetovnih civilizacij in je objekt, ki na robu stare, utrujene Evrope ponosno in kljubovalno zre v na nasprotnem morskem bregu vzpenjajočo moč ne zgolj turškega sultana. In je objekt, ki hoče nadgraditi sloves in moč Aleksandrijske knjižnice. Vsaka primerjava, z zdaj že z več kot četrtstoletno agonijo mencanja in packanja gradnje nove slovenske univerzitetne knjižnice je zgolj naključna in njena zgraditev bi bila, seveda z ustrezno in pravilno arhitekturno stvaritvijo, lahko tudi spomenik slovenski osamosvojitvi in državnosti. Pred leti je islamska vojska sirsko Palmiro, enega največjih in najpomembnejših pomnikov začetka naše civilizacije začela spreminjati v kamniti drobir. Ne samo, da je bil ob tem početju glas slovenskih oblastnikov neslišen, slovenska država se tudi ni vključevala, za razliko od večine normalnih držav, v aktivno reševanje in zaščito, očitno za njo nepomembnega kulturno in civilizacijsko izjemnega spomenika. Upam, da je država RS sedaj to končno, vsaj na administrativnem nivoju, uredila v okviru ponujene konvencije sveta Evrope. In še zadnji, morda na nek način najbolj boleč primer. Slovenija je bila verjetno edina država, za razliko od drugih evropskih držav, ki v svojih primarnih zahtevah ob odhodu VB iz Evropske unije ni s kakšno resno besedo omenila in zahtevala varovanje in ohranjanje kulturne identitete za svoje državljane živeče v VB. Verjetno ni celotna podoba tako črna, vendar opravičilnih odgovorov na zgolj naštete primere ni in ne more biti. Na žalost ti primeri zgolj prikazujejo in odslikavajo stanje duha, razkrojenost družbe in njene kulture.
Fundacija je bila ustanovljena v lanskem letu v poklon in zahvalo očetu, pisatelju in dramatiku Rudiju Šeligu. Njen temeljni namen je skrb za njegovo avtorsko zapuščino, za promocijo njegovih del in idej.
Hkrati pa fundacija s svojimi projektnimi aktivnostmi skrbi za ohranjanje in širitev slovenskega jezika, kulture in umetnosti v tujini, še posebej med vedno večjo slovensko populacijo, ki je bila primorana zapustiti domovino iz ekonomskih, političnih ali drugih razlogov. Ravno tej skupini je fundacija v lanskem letu izvedla razpis za sofinanciranje bivanja v stanovanjski rezidenci v ljubljanskem Kozolcu, delu arhitekta Eda Mihevca, enem pomembnejših objektov slovenske arhitekture 20. stoletja. Konceptualno se razpis fundacije dopolnjuje z razpisom arhitekturne fundacije, kateri glavni namen je omogočanje študija slovenskim študentom arhitekture v tujih arhitekturnih šolah. Letošnji program aktivnosti fundacije je bil zastavljen veliko bolj obsežno in bolj ambiciozno. K zastavljenim projektom smo želeli povabiti tudi nekatere programsko podobne državne institucije in organizacije, vendar na žalost pogovori niso bili uspešni, oziroma do njih sploh ni prišlo. Vabilo k sodelovanju je bilo predvideno zgolj kot logistična pomoč pri realizaciji. Tako je fundacija za realizacijo svojih začrtanih programov bila prisiljena poiskati partnerske organizacije v tujini. Fundacija bo tudi v letošnjem letu pripravila in izvedla razpis za sofinanciranje bivanja v ljubljanski rezidenci, sicer s spremenjenimi programskimi zahtevami in v okrnjeni časovni izvedbi, ostali del programa pa bo fundacija izvedla v VB ob pomoči in v sodelovanju s fundacijo B. Pears. Ob tem sodelovanju je nastala tudi pobuda izvedbe manjšega testnega projekta. Cilj projekta je, da se v čim večjem številu angleških osnovnih šol izvajajo predstavitvene aktivnosti prepoznavnosti Slovenije in literarnih del slovenskih otroških in mladinskih pisateljev in pisateljic. Fundacija ima tudi namen izvesti delovno srečanje o vlogi in konceptu knjižnic v prihodnosti. – kot ene od primarnih institucij, ki sotovrijo in determinirajo mesto, kot tvorbo evolucijskega razvoja in stanja človeštva, kot razvojno fazo delitve akropole in nekropole.
In še za konec ... Objekti v graditeljstvu so strukture, ki jih naredi človek za potrebe lastnega obstoja in razvoja. Določeni objekti, zgrajeni v preteklosti so zaradi svoje pomembnosti imenovani kulturni spomeniki; so gradniki zgodovine in opomniki našega razvoja, so podedovane dobrine, nekateri od njih so lahko tudi del temeljev narodne identitete. V Sloveniji se najpomemnejši, tisti, ki so izjemnega pomena za državo, imenujejo kulturni spomeniki državnega pomena. Imajo nacionalni pomen in poleg ostalega predstavljajo tudi “...vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom...,”. (ZVKD-1, 11.člen), zato bi rad v kontekstu današnjega simpozija oznanil, da sva skupaj z akademikom Nikom Grafenauerjem pripravila predlog o razglasitvi stavbe v kateri se sedaj nahajamo, vile Ebenspanger za kulturni spomenik državnega pomena. Ker ne želim spreminjati energetskega toka današnjega simpozija in jemati časa govornikom, je podrobnejši opis predloga objavljen na spletni strani fundacije in zavoda Beletrina.
Spoštovani, zahvaljujem se zavodu Beletrina in Društvu slovenskih pisateljev za organizacijo simpozija, vam spoštovani govorniki za vaše cenjene prispevke in seveda posebna zahvala tudi vam dragi obiskovalci, ki ste s svojo prisotnostjo počastili današnji dogodek. Hvala!