Sodelovala so gledališča iz devetih držav Evrope in eno iz Irana. Prevladovale so domače predstave iz Hrvaške, videli smo uprizoritve 6 poklicnih gledališč, poleg tega pa še tri diplomske predstave zadnje generacije študentov Umetniške akademije iz Osijeka.
Grand Prix »Milan Čečuk« je v tekmovalnem programu festivala prejela predstava Lutkovnega gledališča Budimpešta Lirika in Epika avtorjev Borbala Szaba in Daniela Varr: 13-članski ansambel je pod režijskim vodstvom Macsaia Pala (tudi nagrada za režijo) odigral zgodbo o dveh kraljestvih, ki ju označujeta glavna protagonista, neke vrste Romeo in Julija. Imenitno oblikovane in tehnološko dovršene lutke, narejene iz papirne mase v enotni sivorjavkasti barvi lepenke (metafora: vsi smo iz istega testa!) v kombinaciji javanske in japonske lutkovne tehnologije nagrajenega avtorja Bagossyja Levente, so prepričljivo oživele v rokah izvrstnih – zlasti mlajših – igralcev animatorjev, ki so ob (pre)obilnem besedilu tudi v živo odpeli ustrezno scensko glasbo. Predstava, ki kljub gostobesednosti besedila deluje celovito, prepričljivo ne le v izvedbi, marveč tudi v dramaturški zgradbi, predvsem pa v univerzalnem metaforičnem sporočilu: manipulacije, ki jih podžiga nestrpnost do drugačnega pogleda na svet je lažje premagati z ljubeznijo, kot z vojno.
Izzivalen segment letošnjega festivala so bile tri predstave, ki jih podpisuje Nizozemec Duda Paiva: Love Dolls Lutkovnega gledališča Ljubljana, Angel v avtorjevi izvedbi in Fasada Lutkovnega gledališča Białystok. Od teh je bila le slednja v konkurenci za nagrade. V njej ludistično besedilo treh, štirih izmenjajočih se »sinhronih« situacij predstavijo pretežno moški protagonisti, pomembni ženski liki so velike lutke. Dve portalni maski prevzemata vlogo komentatorjev, pretežno v pétih pasažah ob živo izvajani ansambelski glasbi. Predstava je prejela nagrado za scenske rešitve in ansambel glasbenikov za izvedbo oderske glasbe. Dudina predstava Angel je doživela precej sprememb od izvedbe pred leti v Ljubljani, zdaj vključuje občinstvo, kar deluje kot mešanica scenskih kodov. Občinstvo prevzame predvsem prvinska energija, spretnost obvladovanja lutke in prostora avtorja- protagonista. Ljubljanska predstava Love Dolls je požela veliko pohval za izjemno disciplino in prepričljivost v interpretaciji kočljive, mestoma dolgovezne in nekoherentne predstave.
Sofijsko gledališče Atelje 313 je v izjemno usklajeni skupinski animaciji in interpretaciji (za kar so prejeli nagrado) predstavilo bolj ali manj sodobno interpretacijo Čarovnika iz Oza v režiji Petra Pašova juniorja s premalo utemeljenim dramaturškim obratom. Izven konkurence so mladi interpreti pokazali še kolaž duhovitih prizorov z naslovom Maske v meni, ki je nastal ob zaključku njihovega šolanja na sofijski akademiji pod vodstvom prof. Anastasie Savinove-Semove. Izven tekmovalnega sporeda je bil nastop Družine La Tal iz Barcelone. Trije igralci so v sceni, ki predstavlja ogromno stolpno uro »Carillon« prikazali vrsto dramaturško duhovito izdelanih in stopnjujočih se prizorov kot mehanične lutke, ki se prikazujejo na stolpni uri. V njihovi izvedbi izginja meja med lutkovnim in »igralskim« gledališčem, izpričuje medsebojne vplive, ki jih kreativni režiser zna izkoristiti v prid sporočila uprizoritve.
Narodno gledališče iz Prištine je v režiji mladega francoskega lutkarja Clémenta Peretjatka izvedlo nenavadno predstavo Prevarant s senčnimi lutkami. Že to, da so igralci nacionalne gledališke hiše posegli po lutkah, je pomemben podvig, saj igra govori o sodobnih problemih kapitala v okviru tradicionalnega okolja: velikanski dog naj bi pokrili s prodajo še nerojenega otroka mimo volje nosečnice in domnevnega očeta. Predstava je prejela nagrado Tibor Sekelj za najbolj humano sporočilo. Presenetljiva je bila tudi predstava Mahrokh v izvedbi skupine Mahrokh iz Teherana. Zgodba mladenke Mahrokh, ki živi med svojimi sanjami in trdo realnostjo okolja, je prikazana v natančni maniri postdramskega gledališča in tako deluje nadrealistično, prav nič povezano z iransko lutkovno tradicijo. Za izjemno precizno in prepričljivo oživitev glavnega lika sta interpretki prejeli igralsko nagrado žirije.
Tudi Prepovedane ljubezni Silvana Omerzuja v izvedbi Lutkovnega gledališča Ljubljana so vzbudile precej pozornosti: spet izjemno discipliniran ansambel lutkarjev igralcev, ki so prepričljivo sledili asketski zasnovi avtorja. Za izstopajočo vlogo Pigmaliona je prejel nagrado Iztok Lužar, za tehnološko izvirnost lutk in odrskega prostora pa Silvan Omerzu.
Otroška žirija je nagradila otvoritveno predstavo festivala – Nenavadni koncert Državnega akademskega centralnega gledališča Sergeja Obrazcova iz Moskve. Gre za eno najbolj znanih predstav Sergeja Obrazcova, ki je nastala 1949 z javankami, kot odmev na slavni marionetni variete Vittoria Podrecce. Na žalost pa je tokratna izvedba bila le bled odmev stare slave v skrajšani verziji ne ravno v povsod prepričljivi animaciji vajank, katerim je bil po besedah selektorice mag. Livije Kroflin celoten festival posvečen, vljučno z delavnicami za mlade in otroke.
Hrvaška lutkovna gledališča se tokrat niso izkazala v najbolj ustvarjalni luči. Najbolj zanimiva je bila predstava otroškega gledališča Branka Mihaljevića iz Osijeka: v režiji Rusinje Ljudmile Fedorove so se izkazali v preprosti, a natančni in prepričljivi izvedbi igre Uspavanka za miška Konstantina Fedorova. Za animacijo glavnega lika – malega miška je prejel nagrado Mladen Vujčić, diplomant prve generacije osiješke Umetniške akademije.
Reški ansambel je v režiji Laryja Zappie predstavil pamflet na Andersenovo pravljico Slavček, Spličani pesniški kolaž Jakša Fiamenga Morje iz omare v režiji Ladislava Vindakijevića, ki ni vedel kaj bi z lutkami v slabi imitaciji pogrošnih TV-šovov, Mojster Zlatko Bourek je v Lutkovnem gledališču Zagreb režiral Edini neuspeh Adolfa H., lastno priredbo po Taborijevi knjigi Mein Kampf z njemu priljubljenimi vozičkastimi lutkami (ningyo joruri). Ob preobilici besedila je vsem skupaj zmanjkalo vere in energije za dobro predstavo. Zelo priljubljena avtorica hrvaških lutkovnih gledališč je Ivana Brlić Mažuranić. Tokrat smo videli na festivalu tri njene pravljice, prirejene za lutkovno sceno: Kameniti svatje v izvedbi Lutkovne scene »Ivana Brlić Mažuranić« iz Zagreba v tehniki marionet na žici ne presega gole pripovednosti. Zgodba Čevljar in vrag v izvedbi lutkarjev iz Zadra je v tehniki naglavnih in ročnih lutk zabredla v pretirano sentimentalnost. Kar preveč sentimentalno za današnji čas pa je delovala tudi zgodba Mažuranićeve Ribič Palunko, ki so jo zadarski lutkarji izvedli ob podelitvi nagrad, glavna se imenuje po Milanu Čečuku. Prav po njegovi priredbi jo je leta 1989 režiral podpisani, ansambel pa jo sam manj ali več vzdržuje na repertoarju kljub prenovljenim zasedbam (režiser jo je videl nazadnje 1992).
Vsekakor je po predstavah 43. PIF-a možno sklepati na sodobne tendence v lutkovni produkciji, ki po eni strani precej konvencionalno producira predstave za otroke, po drugi strani pa ambiciozno poskuša presenetiti odraslega gledalca z možnostmi raznih lutkovnih tehnik v soigri z igralcem, žal prepogosto s šibko dramaturgijo in s preveliko željo po spektakularnosti.