Na enaindvajsetih razstavnih panojih bodo obiskovalci lahko skupaj s sedanjimi in nekdanjimi člani skupine GAM (Andrej Rozman Roza, Mare Kovačič, Goro Osojnik, Borut Cajnko, Žiga Saksida, Janez Habič Johnny, Mojca Dimec Bogdanovski, Matjaž Ocvirk, Sebastjan Starič, Primož Ekart, Breda Krumpak, Drago Milinović, Gorazd Žilavec) obujali spomine na pretekle ulične predstave in akcije.

Nekateri izmed GAM-ovcev so svoje zgodbe v preteklosti že zabeležili v Ani Glasnici, časopisu za ulično umetnost, katere nova številka bo na voljo danes kot priloga časopisa Dnevnik. Spodaj je nanizan izbor njihovih anekdot, celotne zapise pa si lahko preberete na spletni strani Gledališča Ane Monro oz. na tej povezavi.

***
ČLANI GLEDALIŠČA ANE MONRO OBUJAJO SPOMINE

Andrej Rozman - Roza: "Pred več kot tremi desetletji se nas je nekaj prijateljev, znancev in neznancev odločilo delat ulično gledališče. Svet smo hoteli spremenit z umetnostjo tam, kjer jo ljudje najprej opazijo. Na njihovih vsakodnevnih poteh skozi mesto. O tem, kako se to dela, nismo imeli jasne predstave. Če se ne motim, pred tem noben od nas še ni videl ulične predstave. Zato pa smo imeli močno voljo in veliko časa za vaje. Te je vodil Jani in, kolikor se spomnim, je šlo pri njih predvsem za spoznavanje samega sebe. Torej nekaj, kar neposredno ni imelo veliko opravit z vsebino in obliko tistega, kar smo želeli počet na ulici. Vsi, ki smo bili zraven, smo si predstavljali nekaj drugega, nihče pa ni jasno vedel, kaj in kako. Zato smo se o vsebini in obliki nastopa samo pogovarjali. In imeli zelo različna mnenja. Vendar se nas tistih šest, ki smo ostali, ni nikoli skregalo do konca. Bili smo trmasto odločeni, da nastop, ne glede na vse, bo. Ime, ki smo si ga dali, je odražalo stanje, v katerem se je skupina nenehno nahajala. Predrazpadom. Pred razpadom torej, a pisano skupaj. Ker se je to dogajalo konec leta 1978, ko so se ljudje začeli vedno bolj zavedat, da Tito ni večen in mogoče tudi Jugoslavija ne, so nekateri v našem imenu videli političen podton. A se mi, ki smo si to ime nadeli, s to dimenzijo nismo obremenjevali, saj smo se ukvarjali s sabo in svetom, ne pa z državo."

Marko Kovačič: "V 80. nam je šlo predvsem za vprašanje, kako približati umetnost in gledališče naključni in nezainteresirani publiki. Takrat so še funkcionirali tabori Mladinskih delovnih brigad (MDB), to so bili prostovoljni tabori, kjer so mladinci kopali vodovode v odročne vasi, sanirali posledice naravnih katastrof, popravljali ceste itd. Našo prvo turnejo smo imeli, ko smo Roza, Goro in jaz z našo prenatovorjeno katro obiskali vse slovenske tabore MDB in brez menjave amortizerjev osvajali srca z našim alternativnim gledališčem. Istočasno smo izvajali individualne ilegalne akcije kot nekakšne cirkuške točke, tako da smo se na stopnišču ali za vogalom preoblekli, prišli na glavno ulico, izvedli akcijo in zopet nazaj v civilko, in tako smo se pomikali po mestu."

Mojca Dimec Bogdanovski: "Mogoče bi lahko začela pri 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže?, predstavi s skrivnostnim naslovom in vabečimi obljubami, prvi uspešnici Gledališča Ane Monro, ki je napovedovala vznik novega gledališča. Lahko tudi pri Človeku se lahko marsikaj pripeti, mali cestni akciji, ki se nam je, »prekaljenim mačkom cestnega gledališča«, zdela že dovolj kakovostna, da se z njo lahko podamo na evropsko turnejo. No, taki mački smo postali, če smo sploh, šele po vrnitvi domov. Mnogo kasneje."

Borut Canjko: "S predstavo Rdeči žarek smo bili leta 1986 na prvem zaresnem gostovanju GAM v tujini, na mednarodnem festivalu v La Chaud-de-Fondsu v Švici. Leto prej smo jo sicer že igrali v Barceloni na Mediteranskih igrah mladih umetnikov, toda v Švico so nas prvič samostojno povabili na gledališki festival in na tem gostovanju smo bili prvič tudi dostojno plačani. Tako smo v starem razmajanem kombiju – ki so ga najprej popolnoma razkopali vestni švicarski cariniki, nato pa je v neosvetljenem tunelu na avtocesti crknil, ker mu je zgorela električna napeljava – odpotovali kar vsi tedanji člani skupine (8) ne glede na udeleženost v predstavi (5). V tem majhnem švicarskem mestu smo bili eksota tako s predstavo kot z načinom življenja. Predstava je dokaj navdušila, v lokalnem časopisu so nas hvalili pod naslovom »Les Yougoslaves rayonnant«."

Matjaž Ocvirk: "Kot klapa smo bili res dolgo skupaj in se zato zelo dobro poznamo – priznam, da je tujemu človeku težko priti med nas. Saj razumete, stari mački, s svojimi »forami«. Človek mora imeti kar trdo kožo, da preživi z nami. Že Žilavec, ki je prišel kot zadnji, je imel kar težave, da se je vklopil. Bili smo samozadostna stara klapa, ki se pozna do najmanjše podrobnosti. In delati skupaj je bil res največji užitek."

Gorazd Žilavec: "Prva predstava Ane Monro, ki sem jo videl v živo, je bila Globoko grlo 2, ki sem jo gledal v stari murskosoboški dvorani. Takrat sem se zaljubil v takšen tip gledališča: direkten, brezkompromisen, odpiljen, inovativen in na nek monrojevski način surov, neobdelan – v najboljšem pomenu besede. Minilo je kar nekaj let in drugič sem videl Ano – na Pikniku. Takrat pa sem videl, kako moji idoli to delajo na prostem – na ulici. In ni moglo biti drugače, kot da se vanje zaljubim še bolj. In spet je minilo nekaj let. Medtem smo v Murski Soboti ustanovili Teater Torpedo in začeli tudi mi delati ulične predstave (Mörska Republika in Kapetane moj). Na nekem nastopu nas je videl tudi Goro in nas z omenjenima predstavama povabil na festival Ana Desetnica. Bil sem zelo počaščen, da je takšnemu guruju – guruju Ane Monro naše delo všeč. Tako smo se dve leti občasno srečevali na Desetnici in Lentu, nakar mi Duša Škof, koordinatorka kulturnih dogodkov v Murski Soboti, pove, da je Goro spraševal za mojo telefonsko številko, ker bi me rad povabil v Ano Monro … »Uauuu – prejel bom torej telefonski klic, s katerim bom povabljen k 'THE' Ani Monro!!!"

Primož Ekart: " Že prvo resno mednarodno gostovanje, ki sem se ga udeležil kot novopečeni član GAM, predstava Cirkus Kansky na festivalu v Geri leta 1991, je bilo burno. V Gero, komaj kratek čas bivše vzhodnonemško mesto, smo se odpravili dan pred razglasitvijo samostojnosti Slovenije. Roza je celo dal objaviti droben oglas, v katerem GAM želi državljanom Slovenije srečno osamosvojitev. Šok je bil popoln, ko je dan po tistem, ko smo prišli v Gero, med vajo v parku, kjer smo igrali, pristopil k nam eden od organizatorjev in nam povedal, da je pri nas vojna. Buljili smo v TV-ekran z odprtimi usti in z grozo spremljali posnetke iz Slovenije. V azilu, domu za otroke brez družin, po domače sirotišnici, kjer so nam po koncu festivala uredili začasno bivanje, smo zajtrke, obilne pladnje mesnin, salam in klobas, potem odslužili s kratko ad hoc predstavo za otroke."

Drago Milinović: "Nostalgije na stare čase niti ni, ampak preprosto – včasih se je dalo kaj narediti. Kar tako … bila je želja, bila je ideja in smo šli na ulico. Če samo pomislim na ulično akcijo, kot je bila tek okoli okupirane Ljubljane, ali na naše turistično vodenje – ko smo šli brez najave po mestu in se igrali turiste … Danes za vsako stvar potrebuješ papir. Zato so razni festivali dobrodošli, ker sicer brez uradne najave, prijave sploh ne moreš na ulico. Festivali mesto poživijo, živelj se navadi na njih. Kaže, da si ljudje tovrstnih uličnih akcij/predstav želijo. In tako mi festivali dajejo legitimnost za moje početje."