SNG Drama Ljubljana (v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta) s premiero prve slovenske uprizoritve besedila Petra Handkeja Še vedno vihar v soboto, 11. maja, ob 20.00 na odru velike dvorane SNG Drama Ljubljana zaokrožuje program Male drame v sezoni 2012/13. V nedeljo, 12. maja, ob 20.00 si bo mogoče na odru Mini teatra na Križevniški 1 ogledati veliko Borštnikovo nagrajenko 2009 Macbeth po Shakespearu po besedilu Heinerja Muellerja. V ponedeljek, 13. maja, ob 19.30 pa bo na sporedu velikega odra Mestnega gledališča ljubljanskega noviteta letošnje sezone Črna žival žalost nemške dramatičarke Anje Hilling.
Še vedno vihar, SNG Drama Ljubljana in SSG Trst
(sobota, 11. 5. 2013, ob 20.00)
Za intimno sago in rekonstrukcijo zgodovine svoje slovenske družine v koroški Podjuni tik pred drugo svetovno vojno, med njo in tik po njej je Handke prejel Nestroyevo gledališko nagrado za najboljše besedilo leta 2011 in mülheimsko nagrado za dramatika leta 2012. Igrajo Ivo Ban, Nina Ivanišin, Saša Pavček, Matjaž Tribušon, Marko Mandić, Aljaž Jovanović, Veronika Drolc, Luka Cimprič in Nika Petruška Panizon.
Še vedno vihar nas (kakor v sanjah, sestavljenih iz mnogih epizod) popelje v čas pred drugo svetovno vojno in v partizanski boj, ki je razdelil materino družino na dve nasprotujoči si strani, po vojni pa je brutalnost nacizma hitro zamenjal prezir nove Avstrije do slovenske manjšine. Besedilo, v katerem se dramatika prepleta s prozo in intimna poetičnost z zgodovinskimi dejstvi, so poleg osebnih zapiskov navdihnila pisma, fotografije in dokumenti, najdeni po smrti družinskih članov.
foto: Miha Fras
Macbeth po Shakespearu, Mini teater Ljubljana
(Dvorana B.-M. Koltesa, Križevniška 1, v nedeljo, 12. 5. 2013, ob 20.00)
Prejemnica vélike Borštnikove nagrade 2009, predstava leta po mnenju kubanskih kritikov in pisateljev ter z Borštnikovima nagradama za vlogo Macbetha in mladega igralca nagrajena Marko Mandić in Jure Henigman ter odlična Milena Zupančič.
Besedilo se ne začne več s čarovnicami, nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak nov krog je še strašnejši. Heiner Müller je delo kondenziral, zločini sledijo drug drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so radikalno skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Dramatik ne pomišlja še bolj očrniti svojih junakov. Nikogar ne predstavi v pozitivni luči. Celo dobri Shakespearov kralj Duncan v didaskaliji na začetku tretjega prizora sedi na kupu trupel v obliki prestola. Macbeth je krvavi tiran, ki samo nadaljuje delo nekega prejšnjega krvavega tirana.
»Vojaki v vsako sceno vstopajo pogumno, medtem ko v svojih vlogah vztrajajo ekstatično in vešče. Njihovi prizori pohote ne delujejo svetoskrunsko, ampak globoko estetsko poenoteno, celo tako natančno, da se izgublja privid realnosti, medtem ko liki ob izrazito minimalnih kostumih Ane Savić Gecan in napeti glasbi Mitje Vrhovnika Smrekarja na gledalcu pustijo še toliko močnejši pečat.« (Nenad Obradović, www.e-novine.com)
Foto: Barbara Čeferin
Črna žival žalost, Mestno gledališče ljubljansko (MGL)
(ponedeljek, 13. 5. 2013, ob 19.30)
Vroč poletni večer v gozdu. Fotografinja, njen mlajši brat umetnik, arhitekt, lastnik modne agencije, pevec, manekenka. Izletniki jedo, pijejo, pojejo, kadijo. Ponoči, ko vsi zaspijo, pa pride veliko presenečenje. Pride nekaj, kar bo spremenilo vse. Prav vse. V trodelni drami nemške dramatičarke ima osrednje mesto Dogodek, ki je navzoč bolj goreče, bolj brutalno in bolj neizprosno kot kateri koli od njihovih intenzivnih preteklih trenutkov. Odrasli in razmeroma umirjeni brutalisti zdaj nenadoma pridejo do svojega temeljnega doživetja in preživeli si od njega ne opomorejo.
Vse, kar šteje, je vročični tukaj in zdaj, »akcija«, nekakšna urbana gola sedanjost, v kateri je mimo obračunov s preteklostjo in načrtov za prihodnost vse podrejeno manifestaciji življenjskih stilov in užitka v tem trenutku. Pripravljeni pa so početi tudi marsikaj krutega in nasilnega, da bi sedanjost občutili s svojimi telesi.