21. marec 2011 svetovni dan lutk in lutkovnega gledališča

V tednu med 20. marcem in 27. marcem vas vabimo v Mini teater na naslednje dogodke:

Nedelja, 20. marec ob 17:00

Charles Perrault: OBUTI MAČEK

Predstava ob svetovnem dnevu gledališča za otroke in svetovnem dnevu lutk - 50 % popust na vstopnice

Režija in priredba teksta: Marek Bečka

Igrata: Jose in Tomislav Tomšič / Gašper Jarni

Lutkovna predstava za otroke, starejše od 3 let

Nedelja 27. marec ob 18.00

Projekt IGRALCI BEREJO ROMANE / Ljubljana svetovna prestolnica knjige

Ob svetovnem dnevu gledališča branje romana T. Bernharda: Potonjenec v prevodu Lučke Jenčič, bere gledališki igralec Milan Štefe. V sodelovanju z Mohorjevo založbo iz celovca.

***

Robert Waltl, predsednik UNIMA Slovenija:

"Lutkovno gledališče doživlja svoj ponovni vzlet od sredine osemdesetih let, ko je v gledališču ukinjena prevlada drame, enakopravno mesto z njo so ustvarili scenografija, svetloba, glasba, gib in objekti v dinamični interakciji. Afirmaciji lutkarstva v postdramskem teatru so največ pripomogli Tadeus Kantor, Robert Wilson in Robert Lepage, vsak na drugačen način. Po drugi strani pa je moralo tudi tradicionalno lutkarstvo preizprašati svoj izgled, saj je v sodobni umetnosti ostalo izolirano, prav kakor večina imitativnih form. S tem se ne negira privlačnost pripovednega lutkarstva, opremljenega z ljubko izdelanimi marionetami ali ročnimi lutkami. Kot umetnost je lutkarstvo čarobno prav v možnostih, da se od najenostavnejših elementov lahko ustvarijo novi, katerim bo animator vdahnil duha. Izraz “vdahniti duha” dolgujemo starim Rimljanom, katerim je  “anima” osnovni pobudnik vsake kreativne aktivnosti. Svetovni dan lutk nas združuje v tem zmagoslavlju kreativnosti, nagovarja otroke, nas velike pa spominja, da  v sebi negujemo “animo”.

Lutkarstvo svoj pooblaščeni status dolguje slavnemu  Heinrichu von Kleistu, ki je lutkarstvo označil za najbolj sublimno od vseh gledaliških zvrsti.  V njem se ne zrcali samo neka paralelna stvarnost, temveč nova stvarnost nasploh, predstavljena skozi materialno, a kateri  duh vdahne igralec katerega pojavnost ni nujno v prvem planu. Lutka ni samo odsev človeka, čeprav se jo poenostavljeno doživlja kot prispodobo človeka ali živali. Mini teater svojo publiko vzgaja tako, da poskušamo ohranjati narativne lutkovne predstave kot recimo “Ali Baba in štirideset razbojnikov” ali “Pepelka”, sodobne predstave, ki mešajo animacijo, objekte, lutke (Medvek zleze vase), pol-varijetejske forme kot “Pravljica o carju Saltanu”, “Obuti maček” in “Mizica pogrni se”, pa vse do virtualne “Palčice”. V obdobju novih tehnologij, raziskujemo možnosti, da se lutka prikaže v mediju kot je recimo računalniška tehnologija. Verjamem, da če ustvarjamo predstave z estetsko in etično zavestjo, ne delamo odstopov in na koncu to privlači gledalce.

Kriza ne sme biti izgovor za nemarnost in izgubo,da ne obiskujemo kulturnih prireditev in lutkovnih predstav, ki jo bomo kasneje še dolgo čutili, morda za zmeraj. V krizi se pojavljajo različni šarlatani, ki ponujajo vrtcem in šolam polamaterske predstave, ki so sicer cenejše in delajo s temi svojimi produkti veliko škodo.

Mislim, da se lahko odnos do lutkarstva spremeni samo z vrhunskimi predstavami in morda drugačnim odnosom do gledališča in z vizualno vzgojo že v šolah."

***

Poslanica profesorja Henryka Jurkowskega ob svetovnem dnevu lutk 2011:

"Tu sem, v mestecu Omsk, v zahodni Sibiriji. Vstopim v etnografski muzej in moj pogled takoj pritegne velika razstavna izložba, kjer je mogoče videti na ducate figur– vse tiste menses  in chantes, ki predstavljajo idole ugrofinskih plemen. Zdi se kot bi pozdravljali vsakega obiskovalca. Nagonsko začutim, da se moram odzvati, in vrnem jim pozdrav. Veličastni so. So sled duhovnosti, ki se nam je do danes ohranila kot dediščina generacij primitivnih ljudstev. Ti liki skupaj s svojim domišljijskim svetom predstavljajo korenine prvih pojavov in podob gledališča – tako sakralnega kot posvetnega.

Umetniške zbirke so danes nasičene z idoli in svetimi figurami, ki postopoma bledijo iz spomina. Vendar pa so v muzejih lutke, ki še dandanes hranijo v sebi odtise rok svojih ustvarjalcev in animatorjev. Ali povedano drugače: te lutke ohranjajo sledi človeške spretnosti, domišljije in duhovnosti. Torej predstavljajo pomembne točke za raziskovanja, saj skrivajo v sebi življenjske spomine in so same po sebi dokaz o raznolikosti naše dejavnosti.

Umetnost, tako kot mnogo drugih človeških udejstvovanj, je vselej predmet dveh tendenc: unifikacije in diferenciacije (poenotenja in raznolikosti). Dandanes lahko v kulturnih dejavnostih zaznavamo sobivanje obeh tendenc. Jasno lahko zapazimo, kako enostavno je potovati – z letalom ali pa po medmrežju. To močno povečuje število stikov, ki jih lahko vzpostavimo na raznih kongresih in festivalih, in ti nas vodijo k večjem poenotenju. Pravzaprav bomo kmalu živeli v globalni vasi McLuhan.   

Tako stanje stvari pa ne pomeni, da smo v celoti izgubili občutek za kulturne razlike, pač pa, da bo odslej veliko število gledaliških združb uporabljalo enaka izrazna sredstva. Lutkarske tehnike kot npr. japonski ningyo joruri ali indonezijski wayang so privzeli tako v Ameriki kot v Evropi. Istočasno pa skupine v Aziji in Afriki uporabljajo evropske lutkarske tehnike.

Moji prijatelji mi pravijo: če lahko mlad Japonec postane virtuoz v izvajanju Chopina, lahko tudi nek Američan postane mojster v izvajanju tehnik joruri  ali dalang ali wayang purwa. Z njimi bi soglaša pod pogojem, da lutkar privzame ne le tehniko, temveč vso kulturo, ki je z njo povezana.
 Mnogo umetnikov se je zadovoljilo zgolj z zunanjo lepoto lutke, ki v vsakem primeru gledalcu ponuja potencial odkrivanja drugačnih oblik umetnosti. Tako lutka osvaja nove teritorije – celo v okviru igralskega gledališča. Postala je vir za marsikatero prispodobo.

Močno razširjena prisotnost antične figurativne lutke se zdaj povezuje z gibanjem v obratnem sorazmerju s teritorijem, ki ga je prej zasedala. Vzrok za to je vdor predmeta in – celo v mnogo večji meri – vsega, kar je povezano z materijo. Saj vsaka stvar, vsa materija, spregovori z nami, ko jo animiramo. Vsaka stvar, vsak predmet zahteva svojo pravico do gledališkega življenja. Torej bo od zdaj naprej predmet nadomestil figurativno lutko in s tem odprl umetniku pot, ki vodi k novemu poetičnemu jeziku, k novim stvaritvam, polnim bogatih in dinamičnih podob.

Podobe in prispodobe, ki so bile nekoč značilne za posamezno zvrst lutk in so razločevale eno zvrst od druge, so danes postale vir izražanja za vsakega posameznega lutkarja. Tako imamo zdaj nov in enovit poetični jezik, ki ni odvisen od generične tradicije, pač pa od umetnikovega talenta in njegove/njene ustvarjalnosti. Poenotenje sredstev izražanja je sprožilo rast raznolikosti. Globalna vas McLuhan je postala svoj antipod. Različna sredstva izražanja so postala orodja individualnega jezika, ki ima vselej najraje izvirne rešitve. Tradicija figurativne lutke seveda ni izginila za horizontom. Upajmo, da se bo vedno ohranjala kot dragocena referenčna točka."