100. obletnica rojstva režiserja Bojana Stupice

V Narodnem gledališču se je arhitektu in režiserju ob 100-letnici rojstva poklonil tudi umetnikov sin z družino iz Slovenije.

V foyeru teatra so ob večerni spominski slovesnosti postavili doprsni kip režiserja, ki sicer stoji v Ateljeju 212. Srbski minister za kulturo Nebojša Bradić je v nagovoru Stupico označil za tvorca modernega gledališča. Njegova dediščina je "velika in živa - v zgradbah, ki jih je načrtoval, v ansamblih, ki jih je oblikoval, in v sledeh predstav, ki jih je zapustil vsem nam," je dejal Bradić.

Spomnil je, da je Stupica "naredil ansambel Jugoslovanskega dramskega gledališča, veliko hišo z veliko idejo, ki jo je vodil dolgo let". "Naredil je tudi zgradbo gledališča Atelje 212, ki je v prvih dneh z graditeljsko idejo, ki jo je vnesel, ustvarilo nov, drugačen duh srbskega in jugoslovanskega, evropskega gledališča," Bradića povzema srbska tiskovna agencija Tanjug.

Nekaj lepih besed je prispeval še ravnatelj Narodnega gledališča Božidar Đurović. Stupica je pustil neizbrisne sledi tudi v zgodovini tega teatra, je poudaril. V kratkem obdobju, kolikor je ustvarjal v tej hiši, je zrežiral pomembne predstave. Bil je umetnik z velikim mednarodnim ugledom. Bil je vse, kar si lahko v teatru - igralec, režiser, scenograf, kostumograf.

Mira Stupica je v izjavi za medije dejala, da "ne mine dan, da se ne bi spomnila Bojana". "Bil je močna, čudovita, bogata osebnost. Ostaja z vsemi svojimi zaslugami, naredil pa je veliko, bil je graditelj in režiser in učitelj", je dejala o svojem drugem soprogu. Pokojnemu Stupici se ima danes 86-letna igralka, kot je dejala, zahvaliti za vse, kar je dobrega naredila v karieri.

Bojan Stupica je v Sloveniji zrežiral enega prvih povojnih filmov, Jaro gospodo (1953) po Kersnikovi prozi z Vladimirjem Skrbinškom, Stanetom Severjem, Elviro Kraljevo in drugimi zvezdniki slovenskega teatra in filma.

V Ljubljani je Stupica diplomiral iz arhitekture. Leta 1935 je postal režiser v Drami. V II. svetovni vojni je bil interniran v italijanskem taborišču Gonars, kamor so ga Italijani zaprli leta 1942. Leta 1945 je postal pomočnik upravnika Drame in kasneje še njen direktor.

Leta 1946 je v Beogradu predal elaborat za ustanovitev centralnega jugoslovanskega teatra, kasnejšega Jugoslovanskega dramskega gledališča.

V letih 1947-1955 je bil tudi umetniški vodja tega gledališča, obenem pa je režiral. V letih 1945-1947 je bil profesor igre in režije na Akademiji za igralsko umetnost. Kot profesor za režijo in igro je predaval tudi v Beogradu in Zagrebu.