Jadran Resort avtoric Natalije Vujošević, Tare Langford ter Neje Tomšič je potopitvena izkušnja, ki nas prestavi v jadranski turistični center, v katerem prevzamemo različne vloge (obiskovalcev, gostinskih delavcev, lastnikov). Posamezne postaje, po katerih se pomikamo med interaktivnim večpredstavnostnim potovanjem, vsebujejo gradiva iz različnih virov. Gradiva se večinoma nanašajo na dva jadranska resorta, ki so ju avtorice obiskale, da bi se pogovorile s turističnimi delavci in izkusile specifični »preplet« turističnih središč. Deloma pa se nanašajo tudi na fenomen seasteadov, torej bivališč, ki jih milijarderji postavljajo onstran državnih meja, da bi se izognili plačilu davkov in sledenju družbenim normam.

Vstopimo v foaje Gledališča Glej, kjer nas nagovorijo ustvarjalke, ki nam med drugim povedo, da bomo spremljali »roman v krajini«, izviren literarno-izkustveni format, v katerem bomo tudi dejavni udeleženci. Po eni strani bomo raziskovalci »krajine dokumentov«, po drugi pa udeleženci fiktivne turistične krajine, torej nekakšni začasni igralci. Vsak izmed nas, nadaljujejo, bo z mize vzel enega izmed scenarijev, po katerem se bo ravnal naslednjo uro.

Nato se prične na velikem zaslonu v foajeju predvajati video, ki nas nagovori z zanimivimi poetično-filozofskimi nastavki, med katerimi (zame) izstopi predvsem (implicitna) problematizacija pojma »prepleta« kot našega skupnega in skupnostnega bivanja na zemlji. Pojem prepleta, ki je v zadnjih letih postal izjemno priljubljen tako v filozofiji kot v popularni kulturi (od gobjega micelija prek prispodobe »zelenega prehoda« do reprezentacij prepleta ljudi različnih ekonomskih statusov v filmih in popularnih serijah, kot je Beli lotos), je vse prej kot neproblematičen pojem. Problematičen je predvsem zaradi svoje dvojne narave. Po eni strani je transgresiven, saj z implikacijo multiplicitete entitet, samouravnavanih z logiko naključja, nagovarja problem naših zahodnih dualizmov (denimo dualizma med telesom in umom). Po drugi strani pa je konservativen, saj lahko implicira nekakšno neposrednost, večno zdajšnjost pa tudi trdoživost in elastičnost, s čimer normalizira (gospodarsko) »nepredvidljivost sveta«.

Vendar je »preplet (fiktivnih) življenj« tudi izjemno privlačen izkustveni format. Format prepleta je prav zares večpredstavnosten, lahko bi rekli univerzalen; v vseh medijih (literatura, film, zdaj gledališče) ga spremlja tisti znani občutek, da morda »ti pravzaprav sploh nisi ti«, da morda v nekem drugem svetu živiš neko drugo življenje; nato pa še tisti (pred)filozofski preblisk, da se je morda vsak izmed nas rodil v svet tako naključno, kot so se liki porodili v domišljiji nekega pisatelja. Nekateri smo potegnili dobre karte, drugi slabše; nekateri glavne vloge, drugi stranske; ko kompleksnost sveta preseže določeno mero, ni več utemeljitev, so samo še priložnosti, naključja, prepleti.

Vzameš enega izmed scenarijev, srednjega v »zadnji« seriji (nekateri udeleženci se zagrebejo, da prvi izberejo svoj scenarij, potem ostanejo še trije od osmih, srednji se zdi geometrično privlačen), in v njem prebereš, da naj bi se med dogodkom poskušal čim bolj »vživeti v vlogo«, in sicer v vlogo »še nerojene gostinske delavke«. Ne samo, da »ti nisi ti«, ampak tudi ona (še) ni ona. Oba sva lika v zgodbi; ali drugače, oba sva čisti potencial. Med drugimi liki je še »gospod Satoshi: kriptomilijarder, ki večino časa preživi na križarkah, v iskanju doma in svobode« (v scenarijih je seveda zapisano tudi, kdo so drugi liki in s čim se ukvarjajo); morda se bo ustalil v kakšnem izmed vodnih mest (seastead), atlantidskih utopij, ki jih postavljajo bogataši onstran državnih meja (sredi morja), da bi ušli pravu in družbenim normam. To je zares ekstremna oblika libertarizma, ki ima sicer tudi milejše oblike, je pa v vsakem primeru filozofsko zanimiva, saj se tiče vprašanja svobodne volje in z njim povezanega vprašanja svobode govora.

Čeprav so avtorice domnevno kritične do »turističnega prehoda« (op. gospodarskega modela, ki temelji na terciarnem sektorju in storitvenih dejavnostih), nam z odprtim formatom dogodka pa tudi s heterogeno diskurzivnostjo in medijsko predstavnostjo omogočijo, da se lahko do problematike turističnega prehoda sami opredelimo. Tako jim uspe ne zapasti v suhi »dokumentarizem«, torej v idejo, da navajanje »objektivnih« dejstev zadostuje za gledalčevo poučenost o neki problematiki.

Po eni strani smo obiskovalci postavljeni v vlogo zunanjih opazovalcev, objektivnih očes, ki presojajo aktualnost nekega fenomena z različnih perspektiv ali pa se čudijo njegovim nenavadnim manifestacijam; po drugi strani pa smo postavljeni v vlogo likov, ki uprizarjajo in se ravnajo po jasno določenem scenariju (nikoli ne pomisliš, da bi iz scenarija izstopil, kar je še en primerek subtilne tematizacije problema svobodne volje). Med liki, po drugi strani, vlada določena asimetrija. Nekateri so izključno obiskovalci resorta, drugi pa izključno »igralci« (delavci ali izstopajoči gostje resorta). Medtem ko »igralci« sledimo svojim scenarijem, pri čemer ne vemo, kdo uprizarja koga, »obiskovalci« sedijo v avditoriju, kjer jim ustvarjalke predstavljajo posamezne like in razlagajo kontekst dogajanja na odru.

Tako organizirana »začasna skupnost« (opazovalcev in igralcev), ki je vedno zanimiv kontekst za prevpraševanje tematike uprizarjanja v vsakdanjem življenju, je torej v dogodku podvojena. Imamo dva »prepleta«: preplet med udeleženci predstave in preplet med liki v romanu. Vendar je »preplet« med udeleženci drugačne vrste kot preplet med liki, kar podkrepljuje temeljno kritično poanto, da ima lahko pojem prepleta izjemno heterogene in večplastne materialne realizacije. Ali kot v nedavni kolumni Maske zapiše filozof in koreograf Martin Spangberg: »Relacionisti (tj. teoretiki, ki pristajajo na metafiziko prepleta) prepogosto pozabljajo, da vprašanje ni, ali odnosi so ali jih ni, ampak pod kakšnimi pogoji se odvijajo, prakticirajo ali živijo.«

Moja vloga je sestavljena iz osmih navodil. Najprej se postavim na sredino odra in pogledam v avditorij (medtem ko iz ozadja slišim nekakšen nagovor, ki ga bere ena izmed udeleženk), potem pa odidem do vinskih kozarcev, postavljenih ob rob avditorija, in vsakemu izmed »opazovalcev« nalijem kozarec vina, ki mu ga nato podam uglajeno in zahvaljujoč se. Naslednjih nekaj navodil mi dovoljuje, da se ob prijetni glasbi (Samo Dernovšek), ki bi jo lahko slišali v kakšnem dvigalu, razgledam po približno ducat zanimivih postajah, kjer odkrivam različne dokumente tako imenovanega »turističnega prehoda« pa tudi fiktivno gradivo, ki sega prek različnih (meta)pripovednih ravni (denimo scenarij, ki je bil osnova za predstavo, knjiga z naslovom A Billionaire's Paradise: Ecstasy at Sea ter igralska interpretacija dejanskih izjav različnih turističnih delavcev).

Različne vrste gradiv bi lahko še našteval in v neskončnost sklepal na vsebinske in diskurzivne povezave med njimi; vendar nam ustvarjalke povedo, da gradiva niso stalna, saj je Jadran Resort fluidna in spreminjajoča se izkušnja, ki odseva tako večno spremenljivost sodobnega sveta kot tudi opazovalčevo napredujočo refleksijo.

Čeprav vsak izmed »igralcev« sledi drugačni poti, se na določenih točkah prepletemo. Lahko bi rekli, da se v »prepletu« naših refleksij in interpretacij vsakič znova nekaj zgodi: a kaj je ta dogodek? Po eni strani prisostvujemo dogodku skupnega učenja: skupaj se učimo o turizmu in njegovih posledicah za domačine pa tudi o njegovih implikacijah za pojem javnega prostora. Po drugi strani pa se ne zgodi prav nič. Tako kot v vseh resortih tudi v Jadran Resortu ni nobenega velikega dogodka: pridemo, odigramo svojo vlogo in gremo dalje. »Življenje je potovanje«, ta priljubljena kapitalistična metafora, ki zna še celo »notranja« potovanja pretvoriti v produkt – mala mesteca pa v še eno dolgočasno in monotono potrošniško destinacijo, obsojeno na milost in nemilost večinoma nezainteresiranih milijarderjev – je tako izzvana ali pa vsaj postavljena pod vprašaj.

Čeprav so avtorice domnevno kritične do »turističnega prehoda« (op. gospodarskega modela, ki temelji na terciarnem sektorju in storitvenih dejavnostih), nam z odprtim formatom dogodka pa tudi s heterogeno diskurzivnostjo in medijsko predstavnostjo omogočijo, da se lahko do problematike turističnega prehoda sami opredelimo. Tako jim uspe ne zapasti v suhi »dokumentarizem«, torej v idejo, da navajanje »objektivnih« dejstev zadostuje za gledalčevo poučenost o neki problematiki. Jadran Resort nam da možnost tako izkušanja kot prevpraševanja večplastne pripovedi, ki se po eni strani razteza onstran dvorane (v ljubljanski turizem), po drugi pa vzpostavlja povsem nov svet, kolaž različnih fiktivnih in dokumentarnih modalnosti, ki nam omogoča do obstoječega (sveta) oblikovati ne le kritično, ampak tudi refleksivno distanco.