Režiser Jaka Ivanc in avtor likovne podobe Natan Esku sta v Lutkovnem gledališču Ljubljana ustvarila že predstave Zverjasec, Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli in Najprisrčnejši velikan, prve tri zagotovo kakovostne uspešnice, ki so še danes na sporedu gledališča, čeprav je od premiere prve minilo že več kot desetletje. Te reference ustvarjalnega sodelovanja pri novi lutkovni predstavi o dveh prijateljih dinozavrih, prav tako za najmlajše gledalce (3+), ne moremo spregledati, saj predstava v marsičem uporabi podobne elemente ter vzpostavlja enak uprizoritveni model. Dogajanje umesti v privzdignjen, horizontalni okvir, ki določa in zamejuje uprizoritveno sliko, znotraj katere premični scenski elementi oblikujejo različna okolja, v katerih se znajdeta naslovna lika. Plišasta junaka z izpostavljenimi stiliziranimi okroglimi očmi ter v barvnem kontrastu s poudarjenimi velikimi usti, ki se na široko odpirajo v razigrani in vedri komunikativni ekspresiji, spominjata na živalske like iz prej omenjenih predstav. Nasploh te pravljične živalske like zaznamujeta vizualna privlačnost in značajska simpatičnost, ki prispevata k temu, da jih gledalci vzamejo za svoje in se z njimi zlahka povežejo. S slogovnega vidika tudi novo, za predstavo nastalo besedilo Jureta Karasa, prav tako avtorja songov in glasbe, ostaja v podobnih tirnicah – v spletu besed, rim in songov, čeprav se z naslonitvijo na vprašanja in s številčnostjo songov pripovedna logika zgodbe prši v posameznih sekvencah ter se v celokupnem odtisu umika šarmu neposrednosti uprizoritvene komunikacije.

Karas namreč besedilo zasidra v neizmernosti otroške zvedavosti in njihovem neskončnem postavljanju vprašanj. V ospredje postavi prikupna otroška dinozavra, ki se s svojimi »kaj«, »kako« in »zakaj« odpravita v dan ter ob spoznavanju sveta in srečanjih z različnimi bitji (ribo, kamnom in psom) mimogrede dobita kak odgovor. Idejno in dogajalno enostaven okvir pri tem vešče izkoristi za vsebinske pustolovščine, domišljijske odgovore, ki jih v svojih pripovedih dinozavroma podelijo riba, kamen in pes, ter za besedne izpeljave, rimajoče stike ali duhovite impulze (včasih ciljajoče na odrasle), ki se mehko pretakajo v tekoče lahkotnem pulzu ter zapletajo s spevnimi pop melodijami ali mestoma temperamentnejšimi hiphopovskimi ritmi. Ob tem dinozavrov dan od jutra do večera razgrne v linearnem poteku z enostavno strukturo segmentiranih srečanj, ki s svojo razvidnostjo in repeticijo – refren vprašanj, srečanje in song – deluje pregledno ter najmlajšim gledalcem nudi predvidljivo, varno polje za potopitev v izrazno, glasbeno in besedno materijo.   

Glasba – songi nastopajo kot enakovreden in povsem inkorporiran del vsebinsko-zgodbene in izvedbene dogajalne oblike, ki prehaja v format muzikala. Na ozadju različnih prizorišč – ribnika, travniške, skalnate in gozdne pokrajine, funkcionalno vzpostavljenih s preprostimi, večinoma ploskovitimi scenskimi elementi (scena Natan Esku, Jaka Ivanc in Žiga Lebar), fokus predstave nosijo živalske figure: po eni strani naslovna junaka, manjši rdeči Minizaver in večji modro-turkizni Dino, ki v priročnem podpornem scenskem in uprizoritvenem kontekstu nastopita skorajda kot voditelja muzikalnega šova, vizualno izpostavljena v intenzivnih barvah in karakterno z živahnim umom svojih številnih vprašanj; po drugi strani pa liki, ki jih srečujeta na poti, s svojimi nenavadnimi zgodbami in razlagami – nališpana riba, ki ne hodi v službo, ker se ne želi drenjati na avtobusu, vesoljčku E. T.-ju podoben kamen, katerega obisk njegova družina s sosednjega hriba čaka že 300 let, pa veliki kosmati kuža, ki razume jezik vseh pasem. Predvsem pa liki svojo živost in prepričljivi temperament dobijo v razigrani in natančni animaciji ter glasovni upodobitvi Zale Ane Štiglic (Minizaver), Iztoka Lužarja (Dino) in Braneta Vižintina z duhovitimi partikularnimi zaznamovanostmi preostalih bitij.

… vprašanja ne poganjajo otroške radovednosti, ampak predvsem odrsko dogajanje. Predstava stavi na neposredni učinek, zabava in animira z vprašanji in odgovori, a s temi otroških gledalcev (miselno in čustveno) ne angažira.

Z njimi se kopica vprašanj, s katerimi se Minizaver in Dino sprva predstavita kot eksemplar malih vedoželjnih raziskovalcev, skrči na tri, na katera jima ti iz prve roke razložijo oziroma odpojejo neke vrste odgovor – ali ribe spijo, zakaj se kamni kotalijo in kaj pomeni »hov«, tem pa se pridruži še zaključno »In zakaj je zvečer vedno treba domov?«, na katero jima razlago ponudi njuna lastna neprijetna izkušnja, ko ob mraku v gozdu, že utrujena in lačna, izgubita drug drugega. To bi lahko razumeli tudi kot krovno sporočilo predstave, ki izpostavlja vrednost zvedavega duha, želje po spoznavanju ter pogum iti v svet, raziskovati, vprašati, preizkusiti, učiti se od drugih in iz lastnega doživetja. Deloma ta impulz poganja tudi tipski odnos med Minizavrom in Dinom, med živahnim, spontanim in za iskanje odgovorov zagretim dinozavrom ter bolj zadržanim, previdnim prijateljem, ki vedno pomisli na to, kaj pravi mama, in bi se raje vrnil domov.

Vendar se kljub temu zdi, da je ta sporočilna podlaga nekoliko artificialna. Različnosti naslovnih likov je ravno dovolj za dinamiko dopolnjevalnega odnosa, a v vselej radostni brezbrižnosti do morebitnih značajskih posebnosti ni prostora za upoštevanje in soočanje z različnostjo. Čudaško zastavljeni odgovori ribe, kamna in psa pa so pravzaprav samostojne zgodbe, ki v prvi vrsti govorijo o nečem drugem – s svojim metaforičnim kontekstom v polnosti predvsem odraslim gledalcem – v okviru dinozavrovih vprašanj pa delujejo zlasti kot nenavadna, zabavna domišljijska duhovitost. Ta domišljija pa je domišljija avtorja in ne odrskih likov. Navsezadnje se zdi, da vprašanja ne poganjajo otroške radovednosti, ampak predvsem odrsko dogajanje. Predstava stavi na neposredni učinek, zabava in animira z vprašanji in odgovori, a s temi otroških gledalcev (miselno in čustveno) ne angažira. Svoj zastavek izpolnjuje obrtno spretno in premišljeno, a njegov domet kljub temu natančno povzame eden od momentov v predstavi, ki vzbudi občutek pričakovanja, da naj bi smelo odrsko razpoloženje in nalezljivo pripravljen glasbeni takt ujeli in okrepili s ploskanjem gledalcev. Med pesmijo dinozavrov za pozdrav in dobro jutro ter končnim skupinskim songom vseh nastopajočih likov ni ne vedenjskih posebnosti ne posebnih občutkov in čustev, trkov, težav in ovir, odnosov, preobratov ali presenečenj, in če predstava svojih likov in gledalcev ne sooči z ničimer, temveč pluje le na ravni neskaljene idealizirane perspektive veselja, pozitive in uspeha (pri iskanju odgovorov), je tudi izkušnja pod vprašajem. Minizaver in Dino je kratka predstava, ki se kot barvit lutkovni muzikal odvije z občutkom za ritem, besede, sproščeno razigranost odrskega vzdušja in pravo mero atraktivnosti, ne seže pa zares ne pod površje, ne na sosednji hrib in ne v »kako« ali »zakaj«.