Učiteljica v režiji Lucije Trobec prevzema idejno zasnovo istoimenske slikanice Susanne Mattiangeli in ilustratorke Chiare Carrer, kot da bi skušala poiskati ustrezno obliko uprizoritvenega dvojnika, kar ob specifičnosti slikaniške predloge ponuja dovolj izzivov. Učiteljica tu namreč ni konkretna oseba, temveč mnoštvo učiteljic, njihovih raznovrstnih oblik in metafora znanja, kar je domiselno zajeto že v ilustracijah, v katerih je učiteljica prikazana kot silhueta ženske figure, obris, včasih napolnjen z različnimi črtami, barvami, vzorci, drugič z deli človeškega telesa in oblačil. Učiteljice v slikanici so najprej človek kot vsak drug – lahko so velike (pa ne štejejo za dve) ali majhne (a zato ne polovične), vesele ali jezne, imajo sprednji in zadnji del telesa, se vozijo s kolesom in počnejo vse, kar počnejo odrasli, obenem pa so zakladnica znanja – znotraj njih so številke in urniki, reke in gore – ter pripomoček za učenje, saj so črtaste ali kariraste, lahko jih prištevamo ali odštevamo ter se z njihovimi poimenovanji na različnih koncih sveta učimo jezikov.
Kljub vsej heterogenosti oblik pa učiteljica ostaja odsotna, s tem pa uganka ter predmet radovednosti za otroke, ki to praznino lahko polnijo z lastno domišljijo in raziskovanjem. Ta podstat je v uprizoritvi še bolj poudarjena, saj v ospredje postavlja otroške protagoniste. Aja Kobe, Maja Kunšič in Voranc Boh odigrajo trojico simpatičnih prvošolčkov, poimenovanih z njihovimi osebnimi imeni, ki prvič stopijo skozi šolska vrata in z vznemirjenjem ob vsem novem, kar prinaša šola, pričakujejo prihod učiteljice, med tem čakanjem pa sami začnejo raziskovati učilniško okolje in iskati odgovore na vprašanje, kdo in kakšna je učiteljica.
Čeprav v slikanici ne gre za zgodbo, temveč za opisovanje in naštevanje možnosti učiteljičine podobe, početja in poklica v povezavi s snovjo šolskih predmetov, je izhodišče uprizoritvenega dogajanja z vzpostavitvijo otroških protagonistov plodno zasidrano v okvir jasno prepoznavne – in komunikativne – dogajalne situacije. V tem zaslutimo tudi obogatitev konteksta in namena nagovarjanja ciljnega občinstva 5+; če slikanica otrokom pred vstopom v šolo in tistim v prvih šolskih letih približuje figuro učiteljice ali učitelja in šolsko okolje ter zmanjšuje strah pred neznanim, s paralelo med učitelji in učnimi vsebinami ter predmeti pa jih že mehko vpeljuje v izobraževalni proces in krepi zanimanje ter pozitivno naravnanost do novih spoznanj, uprizoritev dodatno obljubi še razburljivo dogodivščino, kakršna je lahko vstop v novo okolje s kažipoti in trasami do širšega sveta.
A v nadaljevanju ta konstruktivni dramski in igralski zastavek ostaja prezrt, izhodišče odrske situacije pa uprizoritev razvije predvsem na ravni prostorske in objektne zasnove. Uprizoritvena materija sloni na interaktivno zasnovanem učilniškem prostoru scenografke Jasne Vastl in avtorice likovne podobe lutk ter rekvizitov Katarine Planinc, ki predstavlja tehten prispevek k mišljenju presečišča med scenskimi elementi ter režijo. Prostor je materializacija in konkretizacija vsega, kar predstavlja in zaobjema pojem učiteljice, tudi širokega polja znanj, ki so del učnih procesov prvih šolskih let, izobraževalnih principov in orodij. Domiselne rešitve prostorske in objektne govorice omogočajo neprestan dialog z dejanji protagonistov in v njihovem radoživem odkrivanju in upravljanju postanejo polnopraven uprizoritveni in animacijski material.
Domiselne rešitve prostorske in objektne govorice omogočajo neprestan dialog z dejanji protagonistov in v njihovem radoživem odkrivanju in upravljanju postanejo polnopraven uprizoritveni in animacijski material.
Osnovo dveh šolskih miz in klopi uokvirjajo zelene stene v barvi šolske table, ki že na površini vključujejo z učiteljicami in s šolo povezane predmete, inovativno pa inkorporirajo še druga, bolj skrita in presenetljiva prizorišča znanja. Ena od sten je kot zvezek z belimi črtami, na drugi je poleg obrisa človeške figure in barvnega kroga vpet velikanski abak, računalo z lesenimi kroglicami, nad vsem tem pa visijo tablice s posameznimi črkami in podobami predmetov, katerih prva črka ustreza zapisani in s katerimi učenci sestavijo besedo »učiteljica«. Za enimi vrati v steni protagonisti odkrivajo površino človeškega telesa, orodja za risanje in geometrijske like, za drugimi tridimenzionalni človeški model z razprto notranjostjo, ki razkriva vrteča se kolesca v glavi in protagonistom ponuja utripajoče rdeče srce ali dolgo črevo, ob katerem igrivo prisluškujejo zvokom učiteljičine oziroma človeške prebave. Globus jim omogoča potovanje po svetu, s sliko na spodnji strani mize pa se učijo o evoluciji od dlakastih do današnjih učiteljic. Z raziskovanjem prostora protagonisti tako že odpirajo delovne zvezke slovenščine, biologije, matematike, likovnega pouka, zgodovine, geografije in tujih jezikov – oziroma sveta nasploh.
S smelo zastavljenim prostorskim konceptom, ki poganja uprizoritveno dogajanje in utemeljuje samo uprizoritev, učilnica oživi in objekti iz nje razkrivajo znanje in informacije o svetu, dostop do tega znanja pa si odpirajo otroški protagonisti sami, ki odsotno »avtoriteto« oziroma vir znanja nadomeščajo z lastnim raziskovanjem. To pomembno sporočilo se prav zlahka nevsiljivo udomači v utelesitvah razposajenih otroških likov, ki jim izvajalci najdejo uravnoteženo, organsko lego otroške narave v vsakdanji, a malenkost svečani formi prvega šolskega dne z dražljivo pozornostjo, ki temu pritiče (in s situaciji ustreznimi ter karakterno posrečenimi kostumi Sare Grižon). A v tej utelesitvi lahko prepoznamo predvsem igralsko izkušnjo, za katero bi si želeli več podpore na konceptualni dramaturški ravni. Medtem ko uprizoritev raziskuje in izkorišča potencial animacije ter režije prostorskih in objektnih elementov, ostaja celostni razmislek uprizoritvene situacije in njenega konteksta, ki bi dialoški odnos med ilustracijo in besedilom v slikanici transformiral v enakovreden dialog med prostorsko instalacijo in dramsko situacijo na odru, prešibak.
Osnovni dogajalni motiv nakazuje, da bi uprizoritev zmogla idealno sožitje med animacijskim in dramskim, vendar začetna situacija protagonistov ni nadgrajena in aplicirana na celotno strukturo uprizoritvenega koncepta (dramaturginja Luna Pentek in asistentka Nika Korenjak). Kratke opisne stavke, abstraktnost in literarnost, celo enciklopedičnost besedilnih vsebin in naštevanja uprizoritev enostavno preslikava v svoj register ter zanemari vzpostavljeno logiko dramskega dogajanja in izvajalcev kot protagonistov zgodbe. Posebnost knjižnega besedila, tudi njegova suha odmerjenost, bi za prepričljivo vitalnost odrskega dogajanja potrebovala močnejši poseg, nekaj adaptacije v tonu in načinu oblikovanja besedila ter premik od načina govora, ki spominja na formalno recitacijo, k živi govorici vsakdanje otroške realnosti. Uprizoritev brez tega sicer združuje realne in domišljijske svetove ter opogumlja k samostojnemu raziskovanju čudežnega sveta, vendar uprizoritveno inovativnost tega sveta postavlja pred dogodivščino, ki bi lahko vznemirjala gledalce prek njenih akterjev – tistih otroških protagonistov, ki so enaki gledalcem - akterjem v avditoriju.