Dolgoprozna besedila so v preteklosti pogosto šele pozneje doživela integralno izdajo pri založniku, sprva pa so izhajala kot časopisni podlistki. Tovrstna dinamika ni nerazumljiva, saj so zaradi očitnih razlogov zgodovinsko opravljala približno tisto razvedrilno vlogo, ki jo danes drugi žanri, posredovani v drugih medijih, bolj ali manj oddaljenih od prvenstva tekstualne prakse. Zato lahko z retrogradnim pogledom in nekoliko ironizirano rečemo, da tudi romane upravičeno imenujemo »žajfnice« svojega časa. Mirno lahko zaključimo, da so bili prvi nekoč pri ljudeh priljubljeni vsaj toliko, kolikor so slednje v naši sodobnosti. Ljudje so komaj pričakali raznašalca časopisov, kadar je v podlistku izhajal Dickensov roman. Tako je tudi Dostojevski v Ruskem vestniku objavljal svoje romane, med njimi Idiota. Pozneje so bralke in bralci v času velike depresije v Združenih državah hlastali za šundom, izdanim v periodičnih publikacijah.

Roman Idiot, natančneje njegovo prvo poglavje, je besedilno gradivo, ki ga obdeluje nova avtorska monodramska uprizoritev režiserja Marka Čeha. A to niti ni nujno osrednji razlog za to, da je imaginarij predstave organiziran okrog označevalca soap opera oziroma žajfnica. Vsaj tako pomemben, če ne pomembnejši razlog je osrednji scenski element na odru – skonstruirana četrta stena, katere glavni gradnik je – milnica, se pravi žajfnica. Naslovni dovtip je torej povsem upravičen; lahko ga vzamemo dobesedno ali v prenesenem pomenu, kakorkoli opazujemo gledališki dogodek, trčimo obenj. 

V kratkem uvodnem nagovoru, še preden se predstava zares začne, nam Čeh morda bolj v vlogi kuratorja kakor gledališkega delavca, običajno skritega v zaodrju, razloži, da si bomo pravzaprav ogledali delo v nastajanju. Premiera celote pride na vrsto pozneje v sezoni in takrat lahko pričakujemo ne samo eno (tj. četrto) steno iz milnice, temveč tako zgrajeno kar celotno sobo. Prvo poglavje Idiota je le nekakšen sneak peek, vpogled v gledališki proizvodni proces. To se potrdi po koncu, ko izvemo, da naprava za izdelavo milnih mehurčkov ni delovala, kot bi morala.

Uprizoritev je torej z uvodnim in zaključnim komentarjem dana v svoj »proizvodni oklepaj«, v njej pa na odru spremljamo kneza Miškina, ki se z vlakom na relaciji Peterburg–Varšava po večletni odsotnosti zaradi zdravljenja v Švici vrača v Rusijo. To za ljubiteljice in ljubitelje Dostojevskega seveda ni novost. Kar je v uprizoritvi novo, je sprememba pripovedne perspektive, ki se pomembno razlikuje od tiste v romanu, saj je pripovedovalec v Idiotu tretjeosebni, v Čehovem poskusu dramatizacije pa spremljamo prvoosebno Miškinovo pripoved. Za gledalca in gledalko sta pomembna naslednja koraka: prvič, prvoosebna pripoved se gotovo bolj prilega gledališki formi; drugič, preostala protagonista v pripovedi sta zato objektivizirana. Tako sta poleg kneza Miškina v kupeju tretjega razreda Parfjon Rogožin in nižji uradnik Lebedjev dobesedno upredmetena – kot lutki (v izdelavi Leona Vidmarja). To pa je zopet povsem dosledno s pripovedno optiko, saj se je težišče preneslo na pripovedovalca, tako da sta preostali figuri le še objekta njegove pripovedi. Rogožin in Lebedjev se nista več zmožna sama zastopati, glas jima je bil odvzet, do zastopstva prihajata le še posredno v Miškinovi pripovedi. Ta je sedaj absolutna pripovedovalska avtoriteta, medtem ko sta preostala dva desubjektivizirana. V edini zasedeni vlogi pripovedovalca je odličen Anže Zevnik. Njegova pripoved ima ritem vožnje vlaka, z menjavanjem barve glasu tega posoja Rogožinu in Lebedjevu, prav tako se znajde pri ravnanju z lutkama.

Čehu je uspelo skupaj s preostalimi članicami in člani gledališke ekipe napraviti dramaturško jasen končni (no, dobro, vmesni) proizvod, gledališko študijo, ki povezuje temeljne elemente gledališkega dogodka: besedilo, igralca in občinstvo.

Že skoraj avtorsko avtoritarna (povsem monološka) gesta je tudi pripovedovalčev prestop četrte, milne stene sredi uprizoritve. Na kratko se občinstvo znajde v vlogi šolskega razreda in – kot se je izkazalo v ogledani ponovitvi – ni opravilo svojega domačega branja. (Ampak to je vendar Dostojevski, to je špeh. Seveda ga nismo prebrali, preden smo se odpravili v teater. S svojo nevednostjo smo najbrž izpraševalcu Miškinu izpolnili željo.)

Gledališki dogodek je očitno proizvedel pogoje, v katerih je imel osrednji protagonist na eni strani ob sebi objektivizirana preostala lika ter na drugi nebogljeno občinstvo. Hierarhija je bila tu jasno začrtana, bi lahko dejali, če le ne bi milna stena zase zahtevala tolikšne pozornosti, da je bila kot osrednji odrski objekt določujoča za vsa ostala razmerja, proizvedena znotraj dogodka. Pritegovala je pozornost občinstva, katerega pogled se je venomer ustavljal na njej in se od nje kar najtežje odtrgal, da bi se razgledoval po globini odra; prav tako je pritegovala pripovedovalca, ki je milnico, da bi jasneje videl občinstvo, vsakič, ko se je naredila, počil; nazadnje pa je kot objekt logično utemeljevala neživi reprezentaciji preostalih figur ob Miškinu. Ravno tako je, ne nepomembno, ob lomljenju svetlobe, ko je ta denimo prikazovala vožnjo vlaka skozi predore, milnica predstavljala neusahljiv vir asociacij v glavah gledalk in gledalcev. Celotni mehanizem milne stene (zanj so poskrbeli Marko Turkuš, Marko Vivoda, Katja Pahor in Marko Čeh) je poskrbel za proizvodnjo iluzije. Ob pogledu na lom svetlobe na milni površini smo se lahko zazrli v čisti privid. Da je pogled gledalke in gledalca usmerjen v iluzijo, bi moralo biti jasno tudi, če na to ne bi opozarjala milna stena, saj je ta poenostavljena teza nepogrešljiva v tradicionalističnem razumevanju gledališkega dogodka. A ravno dejstvo, da je pogled – tako občinstva kot Miškina – vselej zadel ob to steno, je proizvedlo potujitveni učinek.

Zato je bil prvi del žajfnice po Dostojevskem – pokušina bodoče uprizoritve – obenem tudi študija uprizoritvene strukture. Čehu je uspelo skupaj s preostalimi članicami in člani gledališke ekipe napraviti dramaturško jasen končni (no, dobro, vmesni) proizvod, gledališko študijo, ki povezuje temeljne elemente gledališkega dogodka: besedilo, igralca in občinstvo.