Maša Radi Buh, 21. 1. 2022

Zagonetna binarnost znakov

Teja Modrijan: IZBIRA TELESA. Urbana scena Ljubljana – ŠKD SAJFR, 11. 1. 2022.

Foto: Snežala Ilkić

Da je problem teže pričakovanj in kalupov družbenega in biološkega spola, poleg večnega boja za enakopravnost in enake možnosti, omniprezentno in trenutno tudi izredno aktualno vprašanje, lahko sondiramo tudi na uprizoritveni sceni. Prvenec Izbira telesa Teje Modrijan se tako pridružuje opusu del lokalnega konteksta – nazadnje je prav v Plesnem teatru Ljubljana nastal Blef – kjer se v zadnjih letih ponovno obravnavajo na prelomu tisočletja enkrat že raziskani tematski sklopi, a skozi lečo mlajših generacij, ki svoje identitete oblikujejo v drugačnih, optimistično rečeno, progresivnejših okvirjih, a jim po drugi strani grozi zdrs v neokonservatizem in izguba že dobljenih bitk. Odločitev za raziskovanje performativnosti spola je tu toliko zanimivejša, saj se avtorica nahaja na presečišču deprivilegiranega družbenega spola v umetniškem žanru, kjer se je problem diskriminacije začel naslavljati kasneje kot v sodobnem plesu. Modrijan k temi pa tudi h koreografski zasnovi pristopi dokaj premočrtno, saj gib dopolni z odrskimi znaki ter iztočnico za interpretacijo uprizorjenega osnuje na podlagi povezovanja in prepoznavanja posameznih elementov. Tako dolgo krilo in njeni dolgi lasje v spomin prikličejo simbole tradicionalne ženskosti, v katero plesalka, ko si obleče krilo, dobesedno vstopi z začetkom predstave. Konceptualno-dramaturška zasnova uprizoritve se nagiba k proizvajanju misteriozne in efemerne poetike, poudarjene z uporabo zamegljene svetlobe in osvetljevanja plesalkine silhuete (oblikovanje svetlobe Aljaž Zaletel), ki pa prostor obloži s težo, ki ji prezenca Modrijan v večji meri ni kos. Nasprotno njen obrat vase, ki razrahlja vez s publiko, nadvse zanimivo značilnostjo urbanih žanrov, poudarja predvsem publiki nevidno dogajanje plesalkinega internega sveta, katerega eksternalizacija v gibu in prezenci ni dovolj razvita, da bi prikazala kompleksnost spolne identitete, ki je unikum vsakega posameznika.

Koreografija je tako nerazdelana, da povezave s krovno vsebinsko nitjo na trenutke skoraj docela zvodenijo. V kratkem medklicu se ob predvajanju posnetka glasu v offu, ki eksplicitno govori o performativnosti in performiranju spola, izjasni, kateri aspekt spolne identitete zanima Modrijan. Resda nekaj pomoči pri tem nudi sam naslov predstave, na temeljih standardnih dramaturških potez (dramaturgija Samo Oleami) pa se lahko začrta tudi povezava med dilemo ospoljenega telesa in njegovo vizualno ter performativno komponento, a vse to ne uravnoteži vsesplošne posplošenosti. Uprizoritvena dinamika se razleze in razvodeni kljub spremembam v zvoku in atmosferi, razgiba pa jo očitno izstopajoč prizor v zadnjem delu predstave, ki tako koreografsko, zvočno (v ozadju se predvaja melodična pop skladba) in prisotnostno zareže v prej ustvarjeno podobo. Njegova drugačnost je tako izrazita, da se zdi kot tujek v sicer organskem razvoju uprizoritvine dramaturgije. Gre namreč za izrazito izščiščenje hiphoperskega performativno-gibalnega jezika z izrazito frontalnostjo nastopanja, ki se razlikuje od sicer tekoče hibridnosti obeh plesnih žanrov, ki dokazuje, da je lahko posameznica vešča stapljanja različnih specifičnih spretnosti ter da binarna kategorizacija postaja vse bolj oddaljen koncept – za razliko od še vedno trdneje zakoreninjene binarnosti družbenega spola.

Da je problem teže pričakovanj in kalupov družbenega in biološkega spola, poleg večnega boja za enakopravnost in enake možnosti, omniprezentno in trenutno tudi izredno aktualno vprašanje, lahko sondiramo tudi na uprizoritveni sceni. Prvenec Izbira telesa Teje Modrijan se tako pridružuje opusu del lokalnega konteksta – nazadnje je prav v Plesnem teatru Ljubljana nastal Blef – kjer se v zadnjih letih ponovno obravnavajo na prelomu tisočletja enkrat že raziskani tematski sklopi, a skozi lečo mlajših generacij, ki svoje identitete oblikujejo v drugačnih, optimistično rečeno, progresivnejših okvirjih, a jim po drugi strani grozi zdrs v neokonservatizem in izguba že dobljenih bitk.

Med vsebino in koreografskim postopkom je disonanca, ki izvira iz prepovršnega in površinskega tretmaja teme, kjer se performativnost in performiranje spola v predstavi odpirata predvsem in samo skozi signifikacijo (krilo) in eksplikacijo (voice off), nikakor pa ne uspe vključiti ambivalence, ki se nahaja v trenutnem sodobnoplesnem jeziku, (večinoma) osvobojenem spolnih stereotipov. Prezenca na odru nenehno pojenja v pridušeno svetlobo in črnino odra, fokusiranost na povezovanje internega in zunanjega sveta pa ustvari distanco do publike, ki lahko poskuša svojo pozornost usmeriti v plesalkino koncentracijo, a prav nekompleksnost giba preprečuje intenziven angažma v uprizoritev. Dovršeno in natančno izveden gib, ki priča o siceršnji tehniki in izkušenosti Modrijan, je osnovan okoli rotacij in kroženja, prevladuje pa kompozicija v vertikali. Tudi upoštevajoč, da gre za avtoričin prvenec, nam predstava ne ponudi prepričljive skice njenega koreografskega jezika, ki bi presegala široko kategorijo vstopanja urbanih žanrov v sodobnoplesno polje. Domnevna fuzija med žanri, sodobnim plesom in hiphopom, v katerem so predsodki in hierarhija na podlagi družbenega spola veliko bolj prezentni (s čimer nikakor ne gre zanikati, da se tudi polje sodobnega plesa še vedno ni otreslo »moškega« genija), v predstavi ne izkoristi vsega potenciala srečanja dveh različno ustrojenih svetov. Modrijan, ki v gibalnem jeziku fluidno pluje med obema, te prehodnosti ne uspe prikazati na celostni mizanscenski ravni. Izbira telesa se poslužuje predvsem ilustracije vprašanja, ta pa v svoji enoplastnosti zamudi udejanjanje vseh nians, še posebej tiste za Modrijan unikatne, ko po že uveljavljenem duetu Krajnčan-Kunšek na sceno vstopa kot ženska; avtomatsko prikrajšana hajpa, ki se še vedno ustvarja okrog moških genijev. In ne nazadnje, simplistični pristop do tematike, ki temelji predvsem na inscenaciji vizualnih znakov, kot so dolgi lasje in krilo, izniči sporočilo zaključnega »izstopa« iz ženskega družbenega spola, saj predstava ne uspe subvertirati ali preseči nobenega izmed teh publiki privzgojenih interpretacij telesnih znakov.

Samo Oleami, Aljaž Zaletel

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 12. 5. 2022
Na piedestalu lastnega nemira
Maša Radi Buh, 3. 5. 2022
Forma re-interrogativa
Maša Radi Buh, 5. 4. 2022
Osvežujoče neobremenjen odskok