Radijska igra Proge združuje pripovedi petih posameznikov, ki jim je skupno to, da so bili žrtve spolnega nadlegovanja. Nastala je kot performativni dogodek v sklopu Avdiofestivala Radia Slovenija, ki se je oktobra odvijal v Cukrarni. Klemen Markovčič je v režijo dramskega besedila dramaturginje Helene Šukljan vključil živo uprizoritev treh igralk (Marijana Brecelj, Gaja Filač, Ajda Smrekar), predvajanje posnetkov dveh igralcev (Primož Vrhovec in Klemen Kovačič) ter živo izvedbo glasbe (DJ-ka in avtorica glasbene zasnove Nina Kodrič). Posnetek uprizorjene verzije pa je bil kot radijska igra premierno predvajan na prvem programu Radia Slovenija 14. 11. 2023.

Z omenjeno gesto se avtorska ekipa (skupaj s tonskimi mojstri Urbanom Grudnom, Sonjo Strenar in Matjažem Mikličem) odvrača od konvencionalnega studijskega snemanja in poskuša vpeljati različne načine ustvarjanja radijskih iger. Zelo dobrodošla razvojna gesta, ki pa v izčiščeni verziji brez performativnih elementov pokaže svoje pomanjkljivosti. Zanimiva je zaradi enkratne in neponovljive uprizoritve, vendar se zdi, da ji na celostni ravni spodleti ravno zaradi specifičnosti radijskega formata. Radijske igre, posnete v studiu, svojim ustvarjalcem omogočajo več manipuliranja in preigravanja vseh prisotnih (zvočnih) elementov, kar lažje rezultira v celostno povezanem in zaključenem izdelku. Morda je manko tega studijskega preigravanja tudi eden izmed razlogov, zakaj pomanjkljivosti radijske igre sežejo v dramaturgijo, režijo, interpretacijo in nekatere tematske poudarke.

Kot je bilo že omenjeno, radijska igra Proge temelji na različnih primerih spolnih zlorab. Naslavlja tematiko, ki v zadnjih letih postaja vse vidnejša, o kateri se vse več govori in ki je postala eno temeljnih bojišč sodobnih spolnih politik. Za razliko od prejšnjih zgodovinsko angažiranih praks izven teoretske obravnave prehaja v območje poljudnega, osebnega, izraža se v javnih razkritjih osebnih zgodb žrtev, v boju #metoo in navsezadnje tudi v vse pogostejših umetniških delih. Tovrstne identitetne politike sledijo prepričanju, da ima že sam diskurz o problematikah svojo prevratno moč sprememb in učinke. Če v tej maniri odmislimo odsotnost predlogov strukturnih sprememb, lahko povzamemo, da so to aktualne in pomembne teme sodobne produkcije. Drugo pa je vprašanje, kako o tovrstnih kočljivih temah govoriti.

Radijska igra Proge najprej na kratko predstavi karakterje; osebne podatke, interese in poklice, nato naniza osebne zgodbe o zlorabah. Upokojenko Sandro v domu za ostarele spolno zlorablja zdravstveni tehnik, Pio po prvem spolnem odnosu posilijo prijatelji njenega fanta, Robert je profesionalni oboist, ki ga dirigentka izkorišča s svoje pozicije moči, Marko je sedemletni deček, ki ga nadleguje družinski znanec, Nataša pa se je osvobodila nadlegovanja svojega navidezno popolnega moža in predstavlja netipičen opolnomočen lik. Proge predstavijo tiste generacije in primere, ki so pogosto prezrti, kot je na primer zloraba najstarejših generacij. V primeru Sandre se lahko nadalje preprašamo o podobi spolnosti in poželjivosti starejših ter o splošnem diskurzu, ki kreira podobo starostnika kot neprivlačnega in pozabljenega člana družbe. Velik prispevek radijske igre je torej vključevanje vseh starostnih skupin in spolov kot polnopravnih akterjev spolnega življenja. Iz tega pa sledi žalostno spoznanje, da so vsi potencialne žrtve spolnega nasilja. Prav tako so tematizirani miti o posilstvu pa tudi stereotipne spolne vloge, ki so pogosto vzrok poskusa normalizacije zlorab.

Po eni strani konec izraža pozitivno sporočilo, da človek lahko živi, se bori in živi opolnomočeno življenje, nedotaknjeno in osvobojeno travm. S tem se izogne stereotipnemu prikazovanju skrušenih žrtev. Po drugi strani pa možnost tragične prihodnosti popolnoma izključi.

Obravnavane teme so v sodobnem času še kako relevantne, vendar v okviru radijske igre šepajo ravno s stališča forme. Način interpretiranja zgodb spolnih zlorab nima jasne opredelitve. Na eni strani vzpostavlja distanco in umetni govor, na drugi strani pa je pripoved čustveno obarvana. Povečini se zdi, da so liki, ki jih poslušamo, objektivni bralci opisov, predstavniki pravih žrtev, za katere govorijo v prvi osebi. Umetelnost pripovedi še podkrepi pomanjkanje preigravanja ritmov in poudarkov besed. Ta najpogostejši način izrekanja pa zmoti občasna igra likov; smeh ob prijetnem spominu ali dramatiziranje barve glasu ob pripovedi zlorabe. Prisotna je torej nedoslednost, ki ne izpelje do konca niti igre niti distancirane pripovedi.

Interpretacija tako občutljivih vsebin je zahtevna naloga. S poudarkom na dramatičnosti in čustvenosti lahko kreira patetiko oziroma izigrava tragedijo za čim večji dramatični učinek. Po drugi strani pa distancirana interpretacija lahko ostane v umetno formulirani pripovedi, s katero se poslušalec ne more poistovetiti oziroma stopiti v odnos. Kaj se torej zgodi, ko v umetniškem ustvarjanju odtujimo čustvene izzivalce? Ali zgodbe izgubijo naboj, svojo sposobnost katarze? In kako interpretirati tragične zgodbe v spoštljivi, a hkrati ne odtujeni maniri? Obravnavana radijska igra se v tem primeru ne opredeli niti v eno niti v drugo smer – ne opredeli se, s kakšno formo izrekanja bo stopila v odnos s poslušalcem, niti ni jasno, kdo pripoveduje. Tako nespretno uporablja različne pristope in ustvarja distanco do same vsebine.

Tudi v načinu režije in dramaturgije so uporabljeni konvencionalni pristopi. Začetni uvod faktično predloži podatkovni kontekst oseb, nato se kombinirajo zgodbe posameznih petih likov, razdeljene na več delov. Fokus je na neposredni pripovedi o zlorabah, vse druge informacije služijo bolj kot kratki uvodi vsakdanjosti, ki se kasneje navezujejo na odzive žrtev. Prehodi iz pripovedi ene osebe v drugo so zelo preprosti (uporaba iste besede na koncu pripovedi prve osebe in na začetku pripovedi druge osebe). Dramaturške in režijske metode ne uporabljajo preigravanja in ne izkoriščajo potencialov radijskega medija ter zastavljene fragmentacije na kompleksnejši način. Tudi glasbena spremljava je največkrat uporabljena precej klišejsko, za potenciranje dramatičnosti (pojavi se, ko oseba začne pripovedovati o zgodbi zlorabe) ali za povezovanje posameznih zgodb.

Na koncu vsi predstavljeni liki izrazijo svojo lastno zmago nad travmo spolne zlorabe. Radijska igra pokaže, da lahko žrtve najdejo življenjsko pot, na kateri jih zlorabe ne definirajo. Ponovno pa pokaže tudi problematičnost in kočljivost diskurza o tovrstnih tematikah. Predvsem glede tega, kako jih nagovarjati in kaj želimo sporočiti. Po eni strani konec izraža pozitivno sporočilo, da človek lahko živi, se bori in živi opolnomočeno življenje, nedotaknjeno in osvobojeno travm. S tem se izogne stereotipnemu prikazovanju skrušenih žrtev. Po drugi strani pa možnost tragične prihodnosti popolnoma izključi. Zaključek radijske igre torej pokaže žarek upanja in možen pozitiven odziv. A hkrati se s tem »srečnim koncem« izogne nadaljnjim prevpraševanjem, povezanim z razsežnostjo tragike in močjo zlorabe. Zagotovo je problematiziranje tematike spolne zlorabe izredno velik zalogaj, saj postane bistveno tudi tisto, kar ni povedano ali izpostavljeno. Pokaže pa se, da je pri umetniškem upodabljanju poleg pomembne problemske tematike treba razmisliti tudi o tem, kako jo podamo.