Gustav Mahler (1860–1911) je bil eden najvplivnejših skladateljev in dirigentov poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Njegova dela so spoj univerzalne in osebne pripovedi, ki pogosto odraža njegove osebne izkušnje, hkrati pa se ukvarja z življenjskimi in filozofskimi vprašanji. Namesto podrobnega prikazovanja Mahlerjeve biografije radijska igra Mahler, ki je premiero doživela 26. septembra na programu Ars, izhaja iz mračne narave njegovega ustvarjanja in iz psihološke globine njegovega notranjega sveta. Radijsko delo Marka Elsnerja Grošlja je režiral Igor Likar z asistentko režije Ano Krauthaker, glasbo je oblikovala Darja Hlavka Godina, tonski mojster pa je bil Matjaž Miklič.

V temačnem, magičnorealističnem slogu, ki spominja na Mojstra in Margareto, spremljamo skladatelja v zadnjih dnevih njegovega življenja. Z ironijo, posmehom, jezo in grotesko ga spremlja maček Sigmund oziroma Mahlerjeva poosebljena vest. Radijska igra nas s prepletom zvočnih kulis in vsebinskih preskokov med različnimi spomini ter nadrealističnimi prizori popelje v dialog med likoma, v sanje, blaznost, travme in trpečo podobo bolnega skladatelja. V svoji zadnji bitki se sooča s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji in z refleksijo lastnega življenja. Shizofrenijo in stisko okrepijo večglasni momenti dogajanja, ki vzniknejo, potencirajo dogajanje in prekinejo možnost udomačenega poslušalca. Izkoristijo širino in nadrealistični potencial radijskega medija. Zvočni preskoki v druga okolja, sozvočnost orkestralne glasbe, valov, sanjskih klicev iz daljave, torej načrtna motnja in neskladnost zvoka z dogajanjem, prepletajo resnični svet in nadnaravno. Dramaturgija (Vilma Štritof) je izjemno kompleksna in večdimenzionalna, saj združuje različne dogodke, časovne in prostorske ravni ter žanre.

Eden izmed ključnih pomenov, ki vznikajo iz tega oblaka misli in blodenj, je vprašanje minljivosti človeka v primerjavi z večnostjo umetnine. Hkrati pa odraža umetnikovo težnjo po nesmrtnosti skozi svoje delo. V radijski igri se poslušalec sooča s perfekcionistom, deloholikom in neizprosnim egom – umetnikom, ki postavlja sebe in svoje delo v središče, pri čemer zanemarja človeško plat tako sebe kot drugih.

Dramaturški lok skozi absurd in blaznost razpira globoke filozofske in moralne razprave – o trpljenju, izgubi in smrti. Mahlerjevo življenje je bilo zaznamovano s številnimi osebnimi tragedijami, vključno z izgubo otroka in lastnimi zdravstvenimi težavami. Tematika smrti in posmrtnega življenja, ki je močno prisotna v njegovih delih, se v radijski igri neposredno in razgaljeno razgrinja skozi dialog in prevpraševanje njegovega lastnega življenja. Ironični in izzivalni Maček (v interpretaciji Lotosa Vincenca Šparovca) Mahlerja tako sooča z njegovim obravnavanjem žene Alme, ki je bila kot »cunja, s katero si počel, kar si hotel«. S tem razkriva njegovo patriarhalno vlogo moža, ki si je Almo podredil in jo omejil na vlogo žene in matere. Zanemaril je njeno lastno identiteto ter življenje in jo zato tudi izgubil. Delo tako ne le osvetljuje Mahlerjevo osebno tragedijo, temveč tudi sprašuje o univerzalnih vprašanjih identitete, odnosa med ustvarjalcem in njegovim delom ter o težavah, s katerimi se soočamo v iskanju smisla v svetu, kjer se trpljenje in izguba kažeta kot neizogibna. Lik Mahlerja v interpretaciji Branka Šturbeja niha med obrambno držo in obupanimi poskusi samospoznanja. Oba lika sta izjemno interpretirana. Poglabljata sanjski, odtujen, blazen, obupan in hkrati agresiven, sugestiven, odločen, realen in nadrealen značaj.

Delo raziskuje ustvarjanje okolja prek zvoka, saj sugerira obliko prostora, bližino likov in njihovo delovanje. Večina dialoga med mačkom in Mahlerjem se odvija na ladji, pri čemer se prostor kabine vzpostavlja z utesnjenim zvokom pogovora. Zvok, ki se spreminja ob gibanju likov, jasno nakazuje, da gre za majhno prizorišče, spremeni pa se tudi z izstopom. Tako poigravanje z razdaljami in bližinami zvoka, njihovo sočasnostjo in »nepravilnostjo« odraža izjemen občutek za manipulacijo prek radijskega medija. Sam ladijski prostor pa sporoča majavost in ujetost na sredi oceana.

Eden izmed ključnih pomenov, ki vznikajo iz tega oblaka misli in blodenj, je vprašanje minljivosti človeka v primerjavi z večnostjo umetnine. Hkrati pa odraža umetnikovo težnjo po nesmrtnosti skozi svoje delo. V radijski igri se poslušalec sooča s perfekcionistom, deloholikom in neizprosnim egom – umetnikom, ki postavlja sebe in svoje delo v središče, pri čemer zanemarja človeško plat tako sebe kot drugih. Ta tendenca umetnika, ki zaradi umetnine presega vrednote in možnost pravičnega sobivanja, je zagotovo aktualna in ključna tema umetniškega ustvarjanja. Ali je iskanje večnega resnično temelj ustvarjanja? Ali mojstrovina zares zagotavlja večnost? V času, ko se zdi, da kvantiteta nadomešča kvaliteto, se postavlja vprašanje, zakaj sploh ustvarjamo? In koliko je ustvarjanje postalo lovljenje prestiža?

Mahler je odlično napisana, interpretirana in sestavljena radijska igra, ki izkorišča eksperimentalni potencial medija v fragmentaciji in poigravanju z različnimi realnostmi, ki so slišane vzporedno, prekrivno, linearno in absurdno. Pokaže, kako se ustvarjalna bit lahko preobrazi v večplastno zvočno delo, ki presega (a hkrati tudi podkrepi) vsebino in jo prikaže skozi formo. Igra torej izziva poslušalčevo dojemanje prostora in časa v »mahlerjevem« stilu.