Gledališče, film in ostale umetnostne zvrsti nosijo v sebi potencialen paradoks, da postanejo samonanašalne. Umetnost lahko prevzame funkcijo velikih izrekov, kritik in refleksij, a s tem tvega, da ostane ujeta v lastni imaginarni svet. Ko gledalec zapusti dvorano, se vsa ta intelektualna vsebina pogosto usede le v njegov miselni habitus, ostane neudejanjena in ne preide v konkretno dejanje ali življenje posameznika – umetnost s tem nosi možnost, da ostane na abstraktni, reflektivni ravni brez konkretizacije.
Druga premiera Cankarjeve repertoarne sezone Slovenskega ljudskega gledališča Celje, tokrat v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj z naslovom In mnogi drugi …, razširja meje besede in kritične misli. Režijo je prevzel Bor Ravbar, dramaturgijo pa Varja Hrvatin, oba sta tudi soavtorja dramatizacije. Iz motivov iz Cankarjeve proze, kot je črtica Mater je zatajil, in iz drugih njegovih pripovedi in teoretskih del, združita družbeno kritične ideje in motive, ki so bili aktualni tako v času Cankarja, kot so (na žalost) aktualni in nerazrešeni še danes. V uprizoritvi spremljamo preobrazbo »malega« človeka, študenta Jožeta iz delavske družine (Luka Bokšan), ki se spopada s svetom nepravic. Skozi ta proces ga z distance vodi pripovedovalec (Aljoša Ternovšek) v vlogi kritičnega presojevalca in povezovalca dogajanja. Jožetov kontekst je kontekst znanega in pogostega Cankarjevega motiva sina v odnosu z mamo (Vesna Pernarčič). Prežemajoča revščina, ki jo mama pooseblja, povzroča sram in vodi Jožeta k temu, da mater zataji. Iz te točke siromaštva, ki ga prežema občutek osebne krivde namesto kritičnega razumevanja družbenih okoliščin in konteksta, nas predstava popelje k vprašanju: kakšna je pot malega človeka, pot delavstva – tistega zgodovinsko najbolj izkoriščanega in potencialno najbolj prevratnega razreda? Osvetljuje, zakaj ne moremo zlahka govoriti o izstopu po principu »ameriških sanj«. Najprej je nujen prehod iz priučene nevednosti, ignorance in napačnih presojanj o lastni poziciji in poziciji drugih. Odpoved lastnega občutka krivde in sramu. Predvsem pa pridobitev distance iz občutka, da posameznik nosi težo sveta kot posledico lastnih odločitev in ne kot posledico družbenih razmer.
Kritični pripovedovalec, v odlično odigrani vlogi, sproti izlušči družbeni kontekst dogajanja na odru. Dokler je glavni lik Jožeta še neveden, opozarja na skrito dogajanje, satirično razkriva nepravična hinavska in vzvišena prepričanja družbe, ki vznika v kavarniškem diskurzu (Barbara Medvešček, Aljoša Koltak, Mojka Končar, Lucija Harum, Eva Stražar, Rastko Krošl, Tarek Rashid, Damjan M. Trbovc). Družbe, ki se hitro ujame v preprosta in posplošena mnenja. V besede brez razmisleka, v besede brez pomena, v besede, ki lahko škodujejo. V obilico mnenj, ki so na voljo v sodobnem času, in v obilico družbenih problemov in pozicij, ki vztrajno prežemajo svet. Vloga pripovedovalca kot moralnega in etičnega vodnika se zares izrazi šele v trenutku, ko Jože doseže zmožnost uvida – z izstopom iz nevednosti v znanje in spoznanje izpolni prvi pogoj in izhodiščno točko za družbeni in osebni prevrat. V se tem ključnem trenutku pripovedovalec fizično transformira v Jezusa, kar deluje kot sanjski spoznavni vrhunec dramaturškega preobrata. Združuje preteklo in sedanje, transcendenco in družbeno kritiko, izpostavlja Jožetovo preobrazbo, hkrati pa še dodatno strukturira ritmično in simbolno dinamiko predstave. Na odru udejanja in izreka premiso Cankarja v enačaju med krščansko vero in socializmom. Obema je namreč skupna ideja univerzalne enakosti, solidarnosti in vključenosti. S poudarjanjem združitve krščanskega in socialističnega principa nakazuje, da današnji boj med tema poloma izvira iz površnega razumevanja in poenostavljenih interpretacij zgodovine ter naukov. Namesto da bi temeljito poznali etične in socialne ideje, smo pogosto omejeni na plitve, reduktivne razlage, ki izkrivljajo prvotno sporočilo. Tudi na tej točki se vednost pokaže kot emancipatorna moč, ki se skozi uprizoritev večkrat ukoreninja kot nujen pogoj za nadaljnje korake in družbeni prevrat.
Do tega trenutka je uprizoritev sledila klasičnemu Cankarjevemu uprizarjanju, nato pa avtorji s preobratom to formo reaktualizirajo in prestavijo v sodobni kontekst. Ravbarjeva režija pri tem ohranja premišljen nadzor nad ritmom, ki omogoča, da prehod iz klasičnega v sodobni del učinkuje kot dramaturški šok, a hkrati logičen razvoj dogajanja. Mnenja, pozicije, družbeni problemi še vedno obstajajo. So deloma v drugačnih preoblikah, a družbena razslojenost in beda ostajata realnost. Bistvena pozicija, iz katere uprizoritev izhaja, prepad med siromaštvom in blaginjo, ostaja. Predstava na vprašanje o položaju delavca, sodobnega Jožeta in današnje družbe odgovarja skozi pospešeno, nadrealistično dogajanje, prežeto z absurdom. Dramaturški preobrat drugega dela temelji na sodobnih impulzih. Hitrost, mnoštvo simbolov in znakov, intenziteta, nesmisel, norost. Krofi, ki so bili v prvem delu simboli pripovedi o lažni morali malomeščanstva preko lažne dobrote in moralne hinavščine, v drugem delu postanejo maskotni lik, ki poskakuje po prizorišču, kar satirično odraža pretvorbo družbenih simbolov v absurdne vsakdanje podobe. Mama, ki je bila zatajena, se vrača kot preganjalni privid, ki neustavljivo, ujeta v lastno prisilo, hodi po modni pisti in ponazarja nevzdržne družbene pritiske in notranje konflikte posameznika.
Bistveno je, da ne izhajajo le iz Cankarjevih idej in ne reproducirajo njegovih kritičnih misli, temveč jih spoštljivo in zrelo premislijo ter z gledalci raziskujejo tudi tisto, kar presega zgolj mišljeno.
V tem norem dogajanju se uprizoritev domiselno navezuje tudi na realno dogajanje: pripovedovalec vodi kviz (referenca na kviz Vem! na RTV Slovenija), v katerem mora Jože uganiti, ali citat izhaja iz Biblije ali Marxovega Kapitala. S tem humorno združuje fikcijo in realnost. Vsa ta norija, ki jo spremljamo, ni le del gledališke fikcije, ampak je naš realni vsakdan. Ti motivi – od krofov do kviza – tvorijo mrežo sodobnih znakov, ki razkrivajo, kako se resne družbene teme v današnjem svetu razblinjajo v površinsko zabavo, potrošnjo in spektakel. Posebej zanimivo je, kako uprizoritev raziskuje formo samega gledališča. Kombinacija klasičnega Cankarjevega uprizarjanja s sodobnim nadrealizmom in absurdom ustvarja posebno dramaturško strukturo, ki poudarja kontrast med vsebino in načinom njenega prikaza. Forma ni zgolj nosilec vsebine, temveč aktivno sodeluje pri interpretaciji, saj ritmični preskoki, simbolni elementi in distancirani pripovedovalec gledalcu omogočajo, da sočasno spremlja zgodbo in premišljuje njen družbeni kontekst.
Ob pomoči resničnega vedenja, kritične presoje družbe in svoje umestitve v družbo se Jože osvobodi občutka krivde zaradi siromaštva. Posameznik ni kriv, če gara in ne more hkrati dostojno živeti. Strategije preživetja, ki temeljijo na konformnosti ali igranju »normalnega«, le ohranjajo obstoječo družbeno ureditev. A uprizoritev se ne zaustavi pri tem spoznanju in kritični presoji, temveč stopi še kako potreben korak naprej – kaj s tem spoznanjem narediti? To je vprašanje, ki je še kako relevantno za publiko v gledališču: vprašanje njihovega osebnega in družbenega upora, akcije, udejanjanja in utelešenja idej. Poskus, da ne ostanejo le na ravni misli in besed, ki tako zlahka postanejo le prazna forma.
V neposrednem nagovoru pride do izstopa iz dogajalnega časa in prostora gledališke metafore, iz uprizoritvenega motanja pomenov in simbolov. Pripovedovalec v manifestnem govoru izreče, da bodo morali mladi najti drugo pot. Ne glede na to, da je smrt kapitalizma skorajda nepredstavljiva, je duševna revščina v pasivnem sprejetju naših družbenih okoliščin še hujša. Ideja socializma, ki ga uprizoritev predstavi kot »vsako prizadevanje za izboljšanje družbenih razmer«, je nujni princip. Zaporedje nevednosti, spoznanja in udejanjanja je zagotovo pomemben in izrazito družbeno angažiran »cankarjanski« princip in ne osrednji princip uprizoritve, temveč tudi pot v humani družbeni potencial.
In mnogi drugi … je prežeta s Cankarjevimi temami in motivi. Poleg glavne premise revščine, delavstva in prevrata se v prvem delu nizajo teme boja ženskih pravic, narodne zavednosti (vrednost slovenstva in slovenskega), odnos med tujim in domačim, mestom in vasjo, politiko komunizma, krščanskih strank in ljudstva. V drugem delu, ki izhaja iz sodobnega, pa je govora o stanovanjskih problematikah, depresiji, izgorelosti, o čakalnih vrstah, enakosti levice in desnice in drugih aktualnih tematikah. Zaradi jasno izrisane linije preobrazbe Jožeta in pripovedovalca se nabor družbenih krivic zdi utemeljen, saj ponuja kontekst takratnega in današnjega časa. A s tem povzroči, da predstava glavno premiso obloži z množico tem, ki bi vsaka zase lahko tvorila samostojno zgodbo, kar občasno otežuje vsebinsko jasnost in dostopnost za gledalca. Morda pa je to nasičeno mnoštvo celo namerno, kot odsev današnjega časa.
Poleg dveh jasno razmejenih delov uprizoritve ima vsak njen izsek tudi svojo svetlobno zasnovo (Domen Lušin), ki označuje razmejitev in obenem prehod iz dogajanja, ko pripovedovalec zaustavi čas in komentira. Vsi elementi – luč, scenografija (Urša Vidic) – sledijo vlogi in rasti dogajanja od »klasičnega« uprizarjanja do sodobnega razpada in kaosa. Sledijo logiki splošnega dogajanja in oddaljevanja. Problemi ostajajo enaki (ali podobni), le čas se je pohitril in postal bolj kaotičen ter neulovljiv. Predvsem pa uprizoritev spretno celovito ustvarja tudi z izkoriščanjem uprizoritvenega prostora in vznikanjem ter kombinacijo različnih akcij znotraj njega. Tako forma kot misel sta uravnoteženi in v prid glavne linije. Premisliti Cankarja in ga vpeljati v sodoben kontekst, ne da bi njegove ideje ostale zgolj prazne forme, temveč jih udejanjiti in razpirati misel o konkretizaciji izven gledališča, je izjemno preudarna poteza ustvarjalcev. Bistveno je, da ne izhajajo le iz Cankarjevih idej in ne reproducirajo njegovih kritičnih misli, temveč jih spoštljivo in zrelo premislijo ter z gledalci raziskujejo tudi tisto, kar presega zgolj mišljeno. Umetnosti in gledalcev ne omejujejo na malomeščansko potrošnjo kritičnih vsebin, ampak jih interpelirajo v potencial in nujnost delovanja.
Po premieri so ustvarjalci predstave obsodili tišino svetovnih politikov in medijev glede nasilja nad Palestinci ter pozvali k takojšnji zaustavitvi genocida. Prebrali so pesem palestinskega pesnika Rifata Alarirja »Če moram umreti«.
Tudi avtorica prispevka se pridružuje obsodbi.