Predstava Proces{i}, ki sta jo zasnovala Boris Benko in Primož Hladnik iz dua Silence v sodelovanju z dramaturgom Stojanom Pelkom, razkriva genezo njune glasbe, besed in misli. Na gledališkem odru odstira ozadje njunega ustvarjanja in umetniškega izraza. Tematsko se loteva aktualnih, filozofsko eksistencialnih globin človeške psihe, ki se razkrivajo brez olepšave. Prikazane so v surovi resničnosti, s popolno globino in bolečino, ki ju nosijo. Intimne izpovedi tematizirajo strah, občutje brezupa, depresijo, minljivost, nesrečo, srečo, ki si je ne privoščimo in je »nismo vredni«, lažnivost in dvoličnost, disfunkcionalno družbo. Torej »navidezno speči vulkan, v katerem se že leta kopiči lava«, ki nas definira in moreče spremlja. Te monološke kontekste pesmi izliva in reflektira Katarina Stegnar, s svojo glasbo pa jih podpirata Boris Benko in Primož Hladnik. Benko je že od začetka predstave prisoten v obeh svetovih – v eksistencialno-refleksivnih pasažah in glasbenih izsekih. S tem pa izpeljuje povezanost in tanko mejo med kontekstom kreatorja in kreacijo.

Katarina Stegnar spretno vzpostavlja temačen in travmatiziran lik, ki odseva podzavest ustvarjalcev in lastne osebne stiske. Kljub temu pa predstava v določenih trenutkih ostaja preveč na distanci – zaradi pretiranega patosa in neposredne tematizacije lik ne vzpostavi pravega stika z občinstvom. Jezik prehaja v filozofsko-poetične registre, odlično se poigrava s pomeni in izraža kreativnost ter umetniški izraz pa tudi raznolikost in bogastvo jezika. Vendar ne podkrepi vsebinske simbolike, ki jo poskuša vzpostaviti, kar se dogaja tudi na strukturni simbolni ravni predstave. V osnovi imajo Proces{i} jasno nastavljeno simbolično premiso: maske (oblikovanje Tajda Novšak), ki jih nosita glasbenika, in nezamaskiranost lika predstavljajo simboliko dvojnosti med resničnostjo in umetelnostjo. Brez maske Katarina Stegnar izreka vse, kar brbota v temačnih globinah. Predstavlja neprikrit, iskren, neposreden pogled v »zaodrje« in »dušo«. Razkriva človeško dvojnost – stisko in bolečino na eni strani in igro v družbi, ki prikriva te globočine z veselim in družabnim izrazom. A vendar se ta simbolični potencial uprizoritve postavi pod žaromet in se neposredno razlaga. Predstava pojasnjuje in ubeseduje svojo strukturo in glavni simbol. Ta pa ne potrebuje razlage, saj je deloval v funkciji simbolne gledališke interpretacije, širitve ter podkrepitve zgodbe. Tako bi nekateri simboli lahko močneje učinkovali, če bi bili bolj prepuščeni gledališki interpretaciji.

Te možnosti preigravanja in režijske rešitve torej v Proces{i}h umanjkajo. Gledališki elementi so deloma preveč poenostavljeni, kot je na primer stalen kontrast med rdečo in belo lučjo, ki ne išče bolj snovalnih svetlobnih učinkov. Prav tako manjka premišljena umestitev nekaterih elementov predstave, kot je tekstovna projekcija. Občasno predstavlja prevode pesmi, ki se izvajajo, ali pa služi kot poudarek, na primer ime glasbene skupine ali posamezne številke, ko Stegnar našteva svoje strahove ipd. Projekcija kot reprezentacijski medij ali gledališki element ni ustrezno integrirana v predstavo, deluje kot dodatek brez pravega mesta in ni povsem izpeljana. Namesto avtonomnega elementa se projekcija pojavlja kot nenujni dodatek.

Kljub temu da je predstava izredno obložena s težo, temačnostjo, depresivnim, šibkim in negotovim jazom, pa na koncu ponudi svetlo točko in olajšavo vsega tega v umetnosti oziroma v glasbi. S tem doseže presežno vrednost, saj gledalcev ne pusti v prepričanju, da je svet le maska, temveč ponudi umetnost kot prostor, kjer maske lahko padejo in kjer iskrenost postane krepost. Tudi v žalosti.

V predstavi ni poudarka na klasični linearni dramaturgiji. Lik, ki nas nagovarja in razkriva svoje notranje boje, se skozi delo razvija iz začetnega upora proti umetelnosti in zamaskiranosti. Njegova stiska doseže vrhunec, ko se neposredno sooči z občinstvom in jim pripiše specifičen pogled ter vlogo. Ta tvegana gledališka poteza lahko deluje dvoumno in celo moralistično. Namesto odprte refleksije se namreč zdi, da lik občinstvu »žuga«, kar lahko oslabi subtilnost sporočila. Pozicija »žuganja s prstom« je problematična, saj ne raziskuje globljih kontekstov in ponuja le neposredno kritiko družbe in posameznikov, ne pa bolj poglobljenega premisleka ali kontekstualizacije. Njegova končna preobrazba v lik z masko sicer izpelje simbolno logiko, vendar je ta transformacija premalo poglobljena, da bi pustila trajen učinek.

Kljub temu da je predstava izredno obložena s težo, temačnostjo, depresivnim, šibkim in negotovim jazom, pa na koncu ponudi svetlo točko in olajšavo vsega tega v umetnosti oziroma v glasbi. S tem doseže presežno vrednost, saj gledalcev ne pusti v prepričanju, da je svet le maska, temveč ponudi umetnost kot prostor, kjer maske lahko padejo in kjer iskrenost postane krepost. Tudi v žalosti. Če bi lahko bili nekateri elementi predstave še bolje izpeljani, pa so glasbeni izseki v celoti umeščeni in osmišljeni v dogajanje. Utemeljeni so tako na ravni forme kot na ravni vsebine. V teh umestitvah se kaže jasna motivacija ustvarjanja, ki je dobro strukturirana in predstavlja zanimivo izhodišče za gledališko delo.

Osrednja poanta in vrednost predstave je torej raziskovanje človeške pristnosti in ustvarjalnega procesa, kjer se prepletajo osebne stiske ustvarjalcev in univerzalni strahovi. Dejanje iskrenosti tako prizemlji in sproži vprašanja gledališkosti gledališča. Poraja vprašanje, kako iskreno ustvarjati v mediju, ki vedno predvideva igro in prezentacijo? Gledalec spremlja neposrednost/iskrenost/globino/bit umetniškega dela prek kuriranega medija in postavitve, ki je premišljeno zbrana, opredeljena in predstavljena. S tem pa med ustvarjalno bitjo in gledalcem ostaja vmesni umetelni in kontrolirani prostor, prostor maske.

Odločitev umetniškega vodstva Anton Podbevšek Teatra, da v repertoar vključi nove ustvarjalce z drugih področij, kot je glasbeno, je nedvomno zanimiv in pogumen korak, ki poskuša prevetriti zaprte kroge gledališke umetnosti. Omogoča nov premislek o samem bistvu gledališča, njegovih značilnostih in podira ustaljene norme. Odpira prostor za sveže interpretacije in preizkušanje novih estetik ter pristopov. Vendar pa takšne poteze s seboj prinašajo tudi tveganje, da se v režiji in dramaturgiji predstave razkrijejo nekatere pomanjkljivosti in sledi začetniškega raziskovanja – kot so neosmišljeni elementi ali generični režijski prijemi, ki ne zaupajo povsem gledališkim sredstvom in interpretaciji. Ta manko se pokaže v prvi noviteti sezone, a vendar predstava Proces{i} ponuja dragocen vpogled v umetniški proces in človeško naravo. Kljub določenim pomanjkljivostim je njena vrednost v razkrivanju čustvenih globin bistvena.