Nerodno spoznavanje dveh mladih ljudi, govorica telesa, ki izraža zadržanost, a po drugi strani privlačnost – to je okvirna zgodba nove predstave Slovenskega stalnega gledališča, ki jo je režirala Barbara Pia Jenič. Ustvarjalka je poskrbela tudi za scenarij, scenografijo, oblikovanje luči in videa, podpisala pa se je tudi pod izbor vonjav, ki zavzamejo veliki oder SSG-ja. Avtorica se je že v več svojih delih poigravala z vlogo vonja v gledališču – v tržaškem teatru smo lahko nazadnje videli eterično dramo Prerok. A če je vonj v omenjeni uprizoritvi le ena od dimenzij, ki podpre in poglobi zgodbo, pa v njenem novem delu prevzame vajeti. Delo Dišeče skrivnosti prikaže razvoj dojemanja vonjev skozi zgodovino – pristop senzoričnega gledališča poskrbi za občutek preplavljenosti z odrskim dogajanjem. Drama vonj naveže na razumevanje telesa, čistoče in luksuza, vonj je predstavljen kot nekaj osebnega, že skoraj intimnega. Zato je povezava pripovedi o vonju z drobno zgodbo približevanja ljubezenskega para na mestu, gledalca pa bo posamezna vonjava morda spomnila na določene vsebine iz njegove preteklosti ali v njem vzbudila domišljijske predstave. »Z dišavo poveš, kdo si,« pravi besedilo predstave Dišeče skrivnosti in dodaja: »Je kot obleka, kot tiha melodija.«

Publiko zajamejo dišave kadila, vonj se razlega iz dolgih nadišavljenih kosov blaga, ki jih igralci razpnejo nad sedišči kot v starem Rimu. Izkušnja je intenzivna in nenavadna, gledalec se zave svojih zaznav, ko po sledi različnih vonjev potuje skozi zgodovino. Gledališki dogodek je radodaren tudi z vizualnimi impulzi, za katere poskrbijo predvsem izvirni in izjemno bogati kostumi Alana Hranitelja. Oblačilo slovitega francoskega kralja Ludvika XIV. je denimo pravcati praznik različnih tkanin in že sam po sebi pripoveduje zgodbo o bogastvu in nepojmljivi moči tega posameznika. Plemenitaš se je menda skopal le trikrat v življenju in je oboževal obilne vonjave, ki pa jih je na stara leta zaradi zdravstvenih težav, povezanih z njimi, opuščal. Kleopatra je odeta v svetlečo zlato-turkizno obleko, ki sega do tal in že sama po sebi prikaže moč te odločne ženske. »Sladko kadilo je znoj bogov,« so bili prepričani Egipčani, ki so za plemenitaše pripravljali dišeče kopeli. Če so v starem Egiptu in v antiki vonj cenili in uporabljali, se radi umivali in dišavili, pa so bili v srednjem veku prepričani, da voda prinaša najrazličnejše bolezni, tradicija parfumov pa je izgubila rdečo nit.

To potovanje skozi zgodovino – ki je resda užitek za nosnice – je torej v prvi vrsti dokumentarno in osrednji cilj predstave se zdi izobraževalen.

Besedilo Barbare Pie Jenič je slikovito: na odru slišimo eterična imena najrazličnejših vonjav, ki so navdihovale ljudi skozi zgodovino, sprehodimo se od prve ustvarjalke parfumov na svetu in najstarejše izdelovalnice opojnih dišav, od kopeli s cvetnimi listi v starem Egiptu do Napoleonovih časov. Gre za dokumentarno gledališče, ki temelji na resničnih dejstvih iz zgodovine in jih prikaže v obliki odrske predstave. Pri tem si pomaga z likom pripovedovalke, ki jo upodobi Nikla Petruška Panizon in ki predstavi različne prizore iz zgodovine ter pojasni vlogo vonja. Ta tip dramatike – dober primer tovrstnega dela, ki je nastal v zadnjih letih, je denimo Paloma avtorice Brine Klampfer – pogosto vključi različne diskurze iz zgodovine in dialoško razvršča raznorodne poglede na pojave, s katerimi se ukvarja. V besedilu predstave osrednjo vlogo prevzame pripoved dejstev o vonju, različni liki iz zgodovine pa imajo na razpolago malo ali skoraj nič teksta, zato tudi igralci – Nebojša Rajko, Tina Gunzek, Maja Blagovič in Franko Korošec – ne dobijo možnosti, da bi učinkovito razvili svoje like. Lik Marka Antonija na primer zgolj pride na oder in tam stoji ter sedi, zato ga gledalec, ki mu predstava ne omogoča nobene introspekcije, ne more spoznati, ampak gre prej za ponazoritev določenega trenutka iz antičnih časov. Ta koncept izhaja iz besedilne osnove, a ga podpira tudi režija: izsekov iz zgodovine, ki jih delo osvetli, je namreč mnogo in gre prej za nekakšne ilustracije zgodovinskih trenutkov kot za prave dramske prizore – zaradi te vrzeli režija možnosti gledališkega medija ne izkoristi v vsej polnosti, o dogodkih pa pogosto pripoveduje prek medija-pripovedovalca in jih ne prikazuje v obliki živih dialogov. Mimesis, ki je tipična sestavina gledališča, zamenja diegesis v obliki posredovanja dejstev o dogajanju, s tem pa se tako tekst kot režija odpovesta možnosti gledališča, da živo govori prek likov. To potovanje skozi zgodovino – ki je resda užitek za nosnice – je torej v prvi vrsti dokumentarno in osrednji cilj predstave se zdi izobraževalen, kar delu tudi uspe, saj izvemo mnogo izjemno zanimivih dejstev o rabi vonjav v preteklosti. Spoznamo trenutke iz preteklosti, ko so bile dišave vrednota, ljudje so jih cenili in se jih veselili.

Ker gledalec sreča množico kratkih insertov zgodb, se nobena od njih v resnici dobro ne razvije, med njimi pa so tudi dejstva, ki jih težko povežemo z vonjem, denimo sežig Rima pod cesarjem Neronom. Delo je motivno-tematsko zelo zgoščeno, med drugim govori o smrti sorodnika, analizi DNK-ja, migracijah, zgodovini. Tematike so povečini zgolj navržene in niso natančneje razvite, izjema je že omenjena okvirna zgodba, ki razcvet nove ljubezni poveže z raziskovanjem vonja. V tej pripovedi, ki uokvirja celotno delo, predstava učinkovito tematizira povezavo med vonjem in telesno privlačnostjo, prvinskimi čutenji, sproščanjem, domačnostjo in spomini. Posebej Tina Gunzek v vlogi zaprte in izjemno občutljive ženske, ki se počasi – prek sramežljivosti, nerodnosti ter redkobesednih pogovorov – približuje moškemu, ki jo zanima, v uprizoritev vključi nekaj intime in osebnega čutenja, a to v množici najrazličnejših slik iz zgodovine izzveni.