Zadnja operna premiera mariborske sezone je prinesla še en hit: prvi del Verdijeve trilogije, ki zajema še Traviato in Trubadurja. Rigoletto je pogosto opredeljen kot prelomno delo Verdijevega opusa. V njem je skladatelj nekoliko zabrisal jasne formalne reze oziroma omilil ločenost glasbenega tkiva na zaključene točke in (podobno Wagnerju) vpeljal nepretrgano glasbeno dogajanje. Posledice so opazne tudi na ravni dramskega dogajanja, ki je zato bolj tekoče, saj ni več tako podrejeno jasnim glasbenim oblikam.

Čeprav pri Verdiju še vedno ne govorimo o glasbeni drami, je režiji Piera Francesca Maestrinija vseeno uspelo v ospredje postaviti dramaturgijo opernega sižeja. Prav Maestrinijevo delo je prepričljiv vrhunec minule operne sezone. Njegovo izhodišče je libreto oziroma Hugojeva drama Kralj se zabava, ki ni dojet zgolj kot priložnostni izgovor za nizanje znanih viž, s čimer razkriva vse mogoče prazne surovosti: od posilstva prek nasilja in kapriciozne odločitve o smrti podložnikov do nedotakljivosti Gospodarja. Če na (opernih) odrih prepogosto vidimo režijsko neutemeljena barbarstva, pa je tokrat brutalnost nekaj, kar slika miljé vojvode Mantovskega, ob katerem sploh lahko razumemo Rigolettove stiske in dejanja. V Maestrinijevem delu ne najdemo praznega sprehajanja po odru ali poceni psihologizacije; igra zakrivanja, premeščanja in časovnega prehitevanja ni prazna puhlica, pač pa protagonista nenehno preoblikuje iz komičnega v tragični lik in obratno, dokler razlike več ne zaznamo. Sam Rigoletto ne bi več razlikoval med tistim, za kar se poklicno izdaja, in svojim intimnim kredom. Meja med dvornim norčkom in zaskrbljenim očetom je vedno bolj zabrisana, zato pogosto ni več jasno, ali gre za komedijo ali farso. Predstava nas s pomočjo vizualno očarljive scenografije Juana Guillerma Nove in bogate kostumografije Luce Dall'Alpija prestavi v oddaljen pretekli čas, nekje med renesanso in barokom, vendar prav ta navidezna oddaljenost opozarja na dolgo zgodovinsko linijo staršev v skrbeh, »onečaščenih« deklet in okrutnih oblastnikov. Če se občasno morda zazdi, da bo hlapec stopil v gospodarjeve škornje, Maestrini preklemano jasno pokaže, da se še kako motimo.

Rigoletto je režijsko premišljena in glasbeno trdno utemeljena predstava, ki skladno združuje vse najboljše elemente mariborske Opere.

Sopostavitev različnih, idejno oddaljenih svetov je izziv tudi za dirigenta, toda Francesco Rosa partiture ni potapljal v nepregledno zvočno gmoto, temveč je jasno poudarjal hkratne kontrastne glasbene ravni. Prav tako se je spretno spopadel s hipnimi glasbenimi spremembami: iz dramatičnega uvoda v plesno orkestrsko pozibavanje pa spet v posmehljivo arijo itn. Zvočna preglednost je pripomogla tudi h gladkemu odrskemu dogajanju, vendar ji je mestoma zmanjkala tista silovitost Verdijevega čustveno nabitega sveta. Ravno z močno izraznostjo je v vlogi Gilde tako na pevskem kot tudi igralskem polju izstopala Nika Gorič. Sopranistka je dvignila predstavo na višjo raven, saj edina ni imela nikakršnih tehničnih težav, ki bi jo ovirale pri ukvarjanju zgolj z interpretacijo; lirični deli so bili vselej spevni, zapeti s polnim glasom, premišljenim fraziranjem in dihanjem ter včasih decentno afektirani s premišljenim dodajanjem ali odvzemanjem vibrata. Tudi kolorature so bile zapete z lahkoto; briljantni hitri mimobežni toni niso v ozadje porinili široke palete barv njenega glasu, pač pa so ji dali še večji poudarek. Igralsko se je Nika Gorič z izrazito obrazno mimiko in močno odrsko prezenco približala »pravemu« dramskemu gledališču. Ob tako intenzivnem nastopu glavne ženske vloge bi Marian Pop (Rigoletto) lahko zdrsel v ozadje, vendar se je zdelo, da se spodbujata in podpirata. Pop je bil sicer nekoliko manj glasovno virtuozen oz. občasno nerazločen, vendar mu je s spretnim niansiranjem glasu uspelo podati težaven Rigolettov položaj. Ostal je zvest zakonom verdijevske belkantistične glasbene pisave, sicer včasih nekoliko robustno, vseeno pa sta ravno okornost in kanček prezira do sveta bistveno prispevala k poglobitvi Rigolettovega značaja. Tako je karakterizacijo protagonista dosegel bolj z glasom kot pa z igro, odrski nastop pa nikakor ni bil umaknjen v ozadje, zgolj nekoliko manj rigolettovsko pohabljen. Pop in Gorič sta tako postavila visok standard glasovne in igralske interpretacije, ki ga (žal) drugi niso dosegali s takšno lahkoto. Martin Sušnik (vojvoda Mantovski) je sicer mestoma vokalno briljiral, a je v ključnih trenutkih občasno momljal samemu sebi, drugič pa preveč na silo razkazoval pevske zmožnosti. Tako sta se s kolegico Ireno Petkovo (Maddalena) na višku opere, v svojem najbolj vročem objemu, povlekla vase in s tem postala zamegljeno vokalno ozadje Rigoletta in predvsem Gilde. Hip za tem pa je dokazal, da glas ima, saj je pretirano podaljševal znano arijo La donna è mobile in nepotrebno grobo zaključeval fraze. Z večjo doslednostjo vokalne tehnike, združene z že solidno igro naivnega okrutneža, bi bil njegov nastop še prepričljivejši.

Rigoletto je režijsko premišljena in glasbeno trdno utemeljena predstava, ki skladno združuje vse najboljše elemente mariborske Opere: orkester nosi predstavo, solisti izvabljajo najboljše (ne samo iz sebe, temveč tudi) iz svojih kolegov, zbor zapolni prostor in režija nas pošlje domov s »hrano za možgane«. Naj tako ostane tudi prihajajočo jesen.