Glas Šakala scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef (ki je hkrati tudi režiserka) je radijska igra, ki je po posebni omembi na festivalu Prix Italia uvrščena tudi med nominirance za najboljše dokumentarne radijske igre na festivalu Prix Europa, ki se trenutno odvija v Potsdamu. Radijska igra z inovativnim dokumentarističnim pristopom v ospredje postavlja šakala kot protagonista, pri tem pa presega preplet evolucijskih, bioloških in geografskih referenc, ki so osnovni tekstovni material, ter se razširja tudi v prevpraševanje človeške eksistence, vkomponirane v naravo, ki jo šakal z vsakim korakom po šumečem listju bolj razkriva. Scenarij tako na eni strani na izostren sinestetični način gradacije prikazuje živost in gibkost narave, na drugi strani pa v ospredje postavlja človeški faktor, ki se v različnih zvočnih delčkih sam izlušči bodisi kot plenilec, občudovalec ali pa kot znanstveni raziskovalec okolja, v katero se šakal umika in razpreda.
Ravno razpredanje je najbistvenejši gradnik zvočnega okolja ter dramaturški princip (dramaturginja Pia Brezavšček), saj ima tekstovno in zvočno rizomsko strukturo: ni pravega konca niti začetka, vse se prepleta in skupaj tvori čvrsto celoto, ki pa je v svoji razsrediščenosti poetično nežno in poslušalca nevsiljivo zaobjame v svoji eteričnosti. Simbolistični nadrobljeni zvoki in glasovi korakajočega in tulečega šakala v šumečem gozdu nikoli zares ne potihnejo, s čimer ustvarjajo skoraj filmično podobo potapljanja v gozd in s tem tudi iskanja ranljive sredice nekega bistva, ki pa ga mora poslušalec definirati sam zase. Bogati zvočni efekti divjega gozdnega okolja (zvočno oblikovanje Matjaž Miklič) in atmosferska glasba (Bojana Šaljić Podešva), ki mestoma pooseblja šakala, mestoma slika ambientalnost gozda, še bolj(e) podkrepijo samo pomensko polje, ki ga sestavljajo različni arhivski posnetki, dokumentaristični prispevki in poetični fragmenti vsakdanjega, ki vsi izhajajo iz asociativnega polja šakala ter njegovega življenjskega cikla in okolja. Čeprav je materiala veliko in je zelo razpršen, pa to poslušalca ne more zmotiti, saj ga radijska igra dobro vodi med krošnjami in grmičevjem z natančno odmerjenim ritmom, ki ga uravnavajo tako premišljeni premolki med besedilom kot tudi različni jakostni nivoji zvokov in glasov, ki se nemalokrat prekrivajo med seboj (pri tem pa nikoli ne prekinjajo drug drugega). V režijskem smislu tako radijska igra ne usmerja igralca v lastne predvidene zaključke, temveč je zastavljena kot eksperiment, ki se ga mora poslušalec za celostno izkušnjo lotiti sproščeno in intuitivno, da se ga vsebina lahko dotakne. Pri tem je treba najbolj zbrano poslušati ravno najtišje in najbolj molčeče odseke, saj si radijska igra vzame čas in ne hiti z nizanjem vsebine, temveč pušča bralca v zenovski mirnosti, v katero se smuka skupaj s šakalom. Konceptualno nas poskuša odmikati od hrupa vsakdana in potopiti v svet, v katerem (spet) odkrivamo prvinskost čutov in nagonski stik z naravo – zato snovalke in snovalci poslušanje predlagajo kot performans v gibanju po gozdu ali polju. To poslušalca spodbuja k celostni izkušnji in razkriva čar (ali past) poljubnosti okolja, v katero lahko ponesemo radijski medij, hkrati pa kaže na preciznost koncepta in željo po tesni povezanosti s poslušalcem, ki ga Glas šakala nagovarja.
V režijskem smislu tako radijska igra ne usmerja igralca v lastne predvidene zaključke, temveč je zastavljena kot eksperiment, ki se ga mora poslušalec za celostno izkušnjo lotiti sproščeno in intuitivno, da se ga vsebina lahko dotakne.
Ta povezanost se polnokrvno ustvari kljub potujitvenim elementom na igralski ravni, saj so interpreti besedila (Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič) zglajeni na razosebljene glasove, šepete, šume in odmeve, ki niso vezani na karakter, temveč se izključno lepijo na vsebino – kar je glede na začrtan koncept in specifiko dramaturgije primerna odločitev. Glasovi niso (več) last oseb, ki jih govorijo, temveč so raztelešeni in razdrobljeni na odmeve, medmete ter ponavljajoče se zloge, ki se polifono plastijo drug na drugega in s tem učinkovito slikajo abstraktno okolje med fizičnim in mističnim ter poudarjajo okolje (naravo) pred človekom v njem (njej). Eden najpresunljivejših delov, ki radijsko igro razširja v ontološki premislek o svetu okrog nas in v nas, je razprava o Kantovi maksimi zvezdnega neba nad nami in moralnem zakonu v nas, ki je vpeta v daljše zvočno polje ambientalnega gozdnega okolja; še en bistven del je pesem Tine Kozin, ki se dvakrat ponovi kot meditacijska mantra in govori o tem, da človek ni drevo, marveč gozd v njem – »in tla pod tabo so vse bolj polna«.
Glas šakala je radijska igra, ki rahlja mejo med eksperimentalnim in dokumentarnim, zbližuje dejstva z osebnim doživljanjem in poskuša prepustiti pomenu, da sam prihaja v ospredje, pri čemer si vzame čas, da poslušalec to tudi lahko stori. Čeprav je tako vsebinsko kot konceptualno natančno in ozko začrtana in zaokrožena okrog šakala v naravi in šakala z ljudmi, pa lahko radijsko igro poslušamo (tudi) v duhu kritike vedno bolj brezglavega pospeševanja družbe okrog nas in z njo povezane hrupne prenasičenosti hiperprodukcije, saj nas poskuša zazibati v nek pomirjujoč odmik v naravo, iz katere je človek izšel in s katero je (bolj, kot si misli) zvezan tudi na evolucijski ravni. Ta skoraj terapevtsko naravnani poskus potopitve ji z jasnimi in močnimi impulzi tudi hitro in v celoti uspe, zato si je za radijsko igro vredno vzeti čas in jo čim intenzivneje poslušati – ter preprosto občutiti tisto, kar ima dati poslušalcu.
Radijska igra Glas šakala bo premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v ponedeljek, 11. 10. 2021, ob 22.05.
Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/09/radijska-igra-199/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.