Občutek tik pred padcem v nezavest je nenavaden. Postopno mračenja vsega zaznavnega in lebdeče brezmiselno stanje, v katerem človek obstane nekje vmes: ni ne tu, ne tam, ne prej, ne zdaj. Kaj posameznik takrat občuti in kako zaznava ne le svet okoli sebe, temveč tudi samega sebe? Kdo je, zakaj je, kje je – od kod prihaja in kam gre. Zdi se, da se magistrski avtorski projekt igralke Lee Mihevc Od kod, dekle, si ti doma (dramaturg Nik Žnidaršič) s svojimi dramaturško-izpovednimi karakteristikami naslanja ravno na liminalna polja prostorske umeščenosti in stanja duha, ki se v svoji radovednosti peha za svežimi doživetji, a obenem doživlja razočaranja in spoznanja, da so željna pričakovanja nemalokrat le iluzije.
Okvir dogodka je izrazito koncerten: igralka - glasbenica pride na odrsko ploščad, ki stoji pred odstrtimi okni kluba Cankarjevega doma z razgledom na osvetljen Ljubljanski grad, enega od osrednjih simbolov metropole in enega izmed igralkinih krajev bivanja; Lea Mihevc sede za klavir in večino časa preživi za njim, tudi kasnejši premiki v prostor pa so ozko zvezani z izvajanjem glasbe na klavirju in z njim. Enotnost podobe dopolnjuje še avtoričina vpadljiva bleščeča obleka, ki vizualno razgibava okolje z odbleskom svetlobe, ki riše premikajoče se odseve na strop dvorane, hkrati pa dogajanje dopolnjuje vsebinsko s prigodo o obleki kot darilu. Tako izgrajena prostorskost v kombinacijo z besedilno-zvočno osnovo projektu daje karakteristiko komornosti, posledično pa se epicenter dogajanja izrazito zgošča le na igralko - glasbenico nosilko dejanja.
Projektu tako v konceptualnem smislu ni očitati zdrsov, saj ne želi biti več, kot ponuja: skladbe, povečini izvedene v celoti, ki jih mestoma dopolnjujejo abstraktnejše zvočnointerpretativne forme, zaokrožajo niansirano podajanje čustvenih stanj brez pravega zaključka, a z jasno namembnostjo izpovedi in premisleka o izgubljenosti, iskanju in njunem neskončnem prepletu.
Lea Mihevc za izpovedno podlago uporablja nabor pesmi v angleškem jeziku, bolj ali manj geografsko vezanih na ameriško območje, motivno pa nanašajočih se na velika hrepenenja, zasledovanja želja in (posledična?) velika razočaranja ter spoznanja; v nekatera izmed njih enkrat nežno sozvočno, drugič pa nasilneje disharmonično vpleta ponarodele slovenske pesmi, kar asociira na lastno vmesnost življenja na obeh straneh oceana. Ob obsežnem simbolno nabitem ter glasovno in interpretativno na visokem nivoju izvedenem naboru skladb Lee Mihevc je zaznati jasno nalaganje čustvenih ploskev in razpiranje intimnih premislekov, ob izvedbi pa se znotraj glasbe kot nosilke emocije izriše zaokrožen dramaturški lok, ki ga med skladbami trgajo govorjene avtobiografske izpovedi. Te so vsaka zase zanimive in dramatsko obetavne, a v svoji konciznosti ostajajo v funkciji mostov med glasbenimi točkami, pri katerih se zdi tudi igralka ne le bolj ekspresivna in organsko avtentična, temveč tudi bolj avtonomna. Hipnost privatnega izjavljanja in nagovarjanja občinstva dogodek še bolj udobno, legitimno in dokončno umešča v polje glasbenega dogodka z na drobno nasutimi gledališkouprizoritvenimi elementi za povrh.
Projektu tako v konceptualnem smislu ni očitati zdrsov, saj ne želi biti več, kot ponuja: skladbe, povečini izvedene v celoti, ki jih mestoma dopolnjujejo abstraktnejše zvočnointerpretativne forme, zaokrožajo niansirano podajanje čustvenih stanj z jasno namembnostjo izpovedi in premisleka o izgubljenosti, iskanju in njunem neskončnem prepletu. Nastavek glasbenogledališkega dogodka se bolj kot s formo ukvarja z vsebino ter svojo izreko išče znotraj celovitega podajanja atmosferičnosti ter razpiranja občutij posameznice, ki se iz tujine (na simbolni ravni pravzaprav še vedno) vrača domov. Z razpršenostjo spominskih in čustvenih drobcev ter pesmi v jeziku, ki ni materni, se prek intuitivnega in igralki imanentnega prepleta glasbe in besede lušči prevladujoče občutje stalne vmesnosti, ki se zdi eno bistvenih ne le znotraj neke generacije, temveč tudi nekega (zdajšnjega) obdobja. Prigoda o omedlevici med modno revijo zaradi ozke in utesnjujoče obleke v obliki narobe obrnjenega dežnika pa bolj kot hipna dogodivščina postaja simbol všitosti v večni cikel iskanja – in iluzijo najdevanja.