Zaključek zadnje premiere na Velikem odru SNG Drama Ljubljana, zadnje premiere v dotrajani stavbi, ki si s prihajajočim letom obeta prenovo, s tem pa selitev dejavnosti na Litostroj, bi nas kaj hitro lahko navdal z nostalgično emotivnostjo. Še posebej upoštevajoč začetek predstave, ki se z aktualnostjo poslavljanja od gledališke hiše poigrava s subtilno metagledališkostjo. Primerno šaljiv in energičen začetek slovesa. Žal uprizoritev tega zagona ne izkoristi, zato je ne moremo gledati prekuženi s pogledom v preteklost. Začnimo z mislijo, ki je bila v tekoči sezoni SNG Drama Ljubljana v kritiških refleksijah tako ali drugače zapisana že večkrat – igralski ansambel SNG Drama Ljubljana je v izvrstni formi in ne glede na vse okoliščine zmožen ustvarjati presežne odrske kreacije, to pomeni tudi izjemno predanost tehničnega sektorja in v dotičnem primeru zagnanost povabljene avtorske ekipe na čelu z režiserjem Tinom Grabnarjem, ki svoj koncept zastavi odločno in ga konsekvenčno izpelje. Vse to drži, ko govorimo o uprizoritvi Cyrano de Bergerac, vendar se vnovič za bistveno težavo izkažeta izbor dramskega besedila in njegovo vstopanje v dialog s sodobnim stanjem sveta. Čeprav gre za sodobno prepesnitev drame izpod rok uveljavljenega dramatika Martina Crimpa (občinstvu Drame poznan po uprizoritvi V republiki sreče v režiji Sebastijana Horvata iz leta 2015), se zdi besedilo v svojem nagovoru tako šibko, da je težko razvozlati njegovo osnovno sporočilnost. Če je prejšnja premiera prav tako britanske dramatičarke Lucy Kirkwood Nebesje dokazovala potentnost sodobne britanske dramske pisave, smo tokrat o stiku te dotične pisave s klimo slovenske gledališke krajine bolj sumničavi. Sumničavost mestoma prihaja tudi z odra in predvsem z uporabo cinizma ter ironije poskuša rešiti najbolj problematične točke. Posledično se uprizoritev zaveda svoje okostenele reprezentacije žensk, ki jo mimogrede odpravi z umestitvijo dogajalnega časa v »daljno preteklost« 17. stoletja. Ob poskusih razrešitve ostanejo odprta tako globlja vprašanja opredelitve do tovrstnih reprezentacij danes kakor tudi raziskovanja tistih dimenzij preteklosti, ki še zdaleč niso pretekla.

Navzlic vsebinskim problematikam, ki so vsekakor stvar subjektivne perspektive, a se zdijo morda malenkost bolj pereče zaradi jasne usmerjenosti uprizoritvenega formata k mlajšemu občinstvu, Tin Grabnar ustvari izrazito koherentno uprizoritev, v kateri nadaljuje linijo glasbenega oziroma zvočnega raziskovanja, ki ji lahko sledimo skozi njegove uprizoritve v SNG Drama Ljubljana (leta 2018 Prekleti kadilci Svetlane Makarovič in leta 2019 Gospa z morja Henrika Ibsena). Grabnar tokratno postavitev snuje okoli koncertne situacije, s čimer glasbo zelo jasno postavi za osnovno konceptualno izhodišče. Pri tem izvira tako iz vsebinske osnove naslovnega lika kot ultimativnega pesnika kakor tudi iz rimane forme in poigravanja z elementi rapa, ki se v jezikovno sicer nekoliko neenotni krajini pred gledalci razpira v prevodu Boštjana Gorenca (lektorica Tatjana Stanič). Čeprav rime občasno potiskajo izrekanje s polja poetičnega na teren banalnega, delujejo v sozvočju z glasbeno zasnovo uprizoritve, ki so jo ustvarili skladatelj Leon Firšt, korepetitor Iztok Kocen in oblikovalec zvoka Jurij Alič.

Uprizoritev ostaja do konca zvesta zasnovi koncertne izvedbe, igralske situacije pa tako išče v njihovih vlogah inštrumentalistov. Posledično je v odnosu do določenih vsebin, kakršna je denimo vojna – Cyrano in njegovi pajdaši so, kar se med ogledom zlahka pozabi, v prvi vrsti vojaki – morda pretirano izčiščeno estetizirana, da bi ji uspelo v dvorani ustvariti temačnejše atmosfere.

Uprizoritev ostaja do konca zvesta zasnovi koncertne izvedbe, igralske situacije pa tako išče v njihovih vlogah inštrumentalistov. Posledično je v odnosu do določenih vsebin, kakršna je denimo vojna – Cyrano in njegovi pajdaši so, kar se med ogledom zlahka pozabi, v prvi vrsti vojaki – morda pretirano izčiščeno estetizirana, da bi ji uspelo v dvorani ustvariti temačnejše atmosfere. Dramaturg Rok Andres in dramaturška sodelavka Ana Duša besedilo izdatno sčrtata in kondenzirata v serijo petih nastopov – točk, ki korespondirajo s posameznimi dejanji dramskega izhodišča. V tej dramaturški zasnovi se najbolj izpostavi intimna ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem, prepredena z mnogimi komičnimi trenutki. Slikovitosti uprizoritve v veliki meri botrujeta prostorska zasnova Sare Slivnik in kostumografija Tine Bonča (asistentka Nina Čehovin). Scenografska vzpostavitev impozantnega napisa, ki se asociativno poigrava z estetiko velikih muzikalov, s pripadajočo konstrukcijo konkretizira kontekst skupine glasbenikov v izvajanju. Vzpenjanja na konstrukcijo odpirajo odrsko vertikalo in režija s pridom izkorišča to redko priložnost za mizanscensko razigravanje odrskega dogajanja. Morda nekoliko preenostavna je likovna ilustracija razpada, ki ga gre pripisati vojnemu stanju. Ko se na prehodu iz prvega v drugi del uprizoritve toplina bež interjerja razgalja v odrsko črnino, ki spočetka predstavlja bojno fronto, nato pa postane manifestacija psihološkega propada, gledalec na vsak način želi razumeti logiko umikanja črk, ki so izpisovale ime naslovnega junaka. Zakaj so ostale samo določene? Zakaj nekatere svetijo in druge ne? V tej igri, tako močno poantirani z besedo, se ustvarja občutek, da bi v napisu lahko iskali tudi nadaljnje potenciale za tvorjenje odrskih pomenov. Kostumografija prav tako ostaja predvsem v funkciji slikanja glamrockovske estetike celotnega ansambla. Polna bleščic in prosojnih materialov, ustvarja izredno estetizirano vizijo Cyranoja in njegove okolice. V tem se zdi, da morda malenkost izstopajo moške prezence, saj zelo jasno vstopajo v območje kvira, ki pa ostaja razen nekaj mimobežnih komentarjev, solo nastopa Klemna Janežiča in enega neutemeljenega poljuba med osrednjima moškima protagonistoma neraziskano in netematizirano. V tem se, glede na izrazito homoerotične podtone, ki se v vojski pojavljajo tudi v službi potrjevanja heteroseksualnosti, ustvarja neizkoriščen potencial. V krovnem smislu bi uprizoritev lahko opredelili kot estetsko zelo dovršeno, dramaturško morda malenkost premočrtno, režijsko pa, razen morda malenkost nejasnega zadnjega dejanja, izrazito jasno in izčiščeno. 

Na tem terenu se, kot že uvodoma omenjeno, formirajo presežne igralske kreacije, ki jim navkljub mestoma nejasnim odrskim identitetam in le zasilnim korelacijam posameznih figur in pripadajočih instrumentov še vedno uspe znotraj uprizoritve tvoriti mesta srčne duhovitosti in presunljive čustvenosti. Jure Henigman v naslovni vlogi suvereno upravlja s srditostjo in zagonom veščega pesnika ter vojaka, iz teh leg prepričljivo sestopa v ranljivejše in bolj tankočutne, ko pride do zadev srca ali Cyranojevih vizij prihodnosti. Čaroben je Benjamin Krnetić kot Christian, ki s svojo odkritosrčnostjo ne ustvari le nadvse empatičnega antipoda Cyranoju, temveč vodi ključno gledalsko zagonetko: za koga (če sploh koga) v tem dvojcu naj bi občinstvo navijalo, s kom simpatiziralo? Osnovno trojico zaključuje Roksana Tine Vrbnjak, ki blesti v podajanju ironije in cinizma, v nepredanem boju za izboljšanje položaja lika v odrski kompoziciji, v čemer venomer najdeva mesta za humor in predvsem v drugem delu uprizoritve za predirljivo čustvenost. V zasedbi se jim pridružijo Domen Novak, Uroš Fürst, Rok Vihar, Saša Pavlin Stošić, Gašper Lovrec in Nina Valič. Slednja s svojo pesmijo ob klavirju ustvari enega od atmosfersko polnejših in zapomnljivejših prizorov v uprizoritvi. Vsi pa svoje vloge okarakterizirajo z enako suverenostjo, precizno odmerjeno komičnostjo in navdihujočo prezenco. Mestoma se zdi, da jih predanost govoru v mikrofon nekoliko ovira. Sama dramaturška umestitev nekaterih in njihovo prehajanje iz likov v bolj zborovske funkcije sta prav tako morda na trenutke nejasna. Vendar gre še vedno za izvrstno skupinsko kreacijo, ob kateri se bodo preference posameznega gledalca gotovo strinjale, da bi si onkraj osnovne trojice tudi od preostanka igralske zasedbe želeli videti več. Predvsem pa bi si želeli, da bi veliki mojster besed Cyrano de Bergerac imel danes na odru povedati, kaj udarnejšega in relevantnejšega.