Objem je pogosto razumljen kot zapik – izraža odločenost, da se kaj preneha. Objem zaključi trenutek vznemirjenosti, tesnobnosti – tako domačih v vrtincu sodobnega obstoja. Objem pa nas tudi spomni, kaj pomeni biti telesno, čutno zaobjet znotraj človeškega in tudi več-kot-človeškega sveta – kot utelešena krajina, pa je zapisano v spremnem besedilu predstave Snježane Premuš (umetniška vodja projekta in koreo-režija) Asimetrija objema, ki objem kot zapik razširi v nekaj nedokončanega. Zaradi naslova pa spomni tudi na istoimenski plesni projekt (2024–2025), kjer je Premuš s sodelavkami_ razvijala»objem kot kolektivno polje so-bivanja«, razširjenega na več-kot-posamezno, kolektivno, družbeno telo.
V predstavi Asimetrija objema Premuš dekonstruira koncept elementarnega človeškega izraza – objem – ki postane osnovni gradnik scora. Redukcija izhodišča koreografskega zanimanja na gesto objema je sama po sebi tvegana, v enourni predstavi bi namreč utegnila delovati preveč preprosto. A Premuš k njej pristopi izredno sistematično. Za razliko od uprizoritve Boško in Admira (ki je – sicer izredno specifičen in konkreten – objem prav tako secirala z milijon različnih zornih kotov) Premuš k objemu pristopa brez besed, somatsko in skoraj brez zgodbe. Ključna pri tem pa je časovno-prostorska komponenta, ki nam je znana že iz predstave Vsak zdaj je čas, prostor (2020), torej kako se gesta transformira v času - prostoru, ki ga naseljuje, in kaj nepričakovanega lahko v danem trenutku - kraju odkrije.
Ogled predstave Asimetrija objema je meditativna izkušnja, ki ji uspe občinstvo senzibilizirati na največje subtilnosti. Spremljamo Premuš in soplesalca Gregorja Zorca (s katerim je sodelovala že v Fizičnih manifestacijah (2017)), ki se počasi ovijata v objeme in izvijata iz njih. Od prijateljskih, objemov čez ramo do objemov izza hrbta itd. Njuna medigra – sestavljena iz interne dramaturgije pod-scorov, ki se osredotočajo na dinamiko med plešočima – učinkuje v registru kontaktne improvizacije. Slednja pa ni dinamična, kot smo jo navajene iz koreografij denimo Trishe Brown, temveč umirjena in asociativna, občutki, podkrepljeni z zvočno podobo Boštjana Perovška.
Videno se tako sklada s stereotipnim dojemanjem objema kot zatočišča, izkoristi pa tudi inherentno gibalne nastavke, namreč lovljenje ravnotežja, medigro različnih težišč. Zaradi elementarnosti geste objema človeštvu se v to medigro avtomatično vpnejo čustvene asociacije, ki so najočitnejše ob koncu uprizoritve, ko se po trenutku suspenza plesni telesi ne objameta, temveč vsako v svoji smeri zapustita oder. Zanimivejša od dojemanja prizora kot alegorije partnerskega odnosa pa je prav odprtokončnost prizora v telesnem smislu: telesi sta v eni uri našli ravnotežje, se naučili stati na svojih nogah, se povezali in ostali povezani tudi brez stika.
Objem kot kolektivno polje so-bivanja
Kot je nekoč zapisal Rok Vevar, je center koreografskega interesa Premuš ozaveščeno telo, telo kot arhiv, ki sedimentira gibalne figuralike. Trditev v Asimetriji objema dobi novo dimenzijo, saj se posamezne kretnje in figure, ki jih rišeta z Zorcem, sočasno sedimentirajo na platno za plešočima. Hana Vodeb v živo spremlja plešoča in vizualno kompozicijo dopolnjuje s premikajočimi in statičnimi figurami, ki se plastijo v istem vidnem polju. Žal pa je platno v Stari mestni elektrarni preblizu ali pa je gledišče občinstva previsoko, zato videastičnih vložkov ne uspemo videti kot naseljujoč isti prostor (tako kot je denimo uspelo Mali Kline v Veneri (2022) ali Enyi Belak in Kristýni Peldovi v Razkritih trenutkih (2024)), ampak vizualije izpadejo zgolj kot lepa kulisa.
Kljub neposrečeni izvedbi je postopek vreden občudovanja. Kakor je značilno že za sodelovanje Premuš z denimo Tomažem Gromom, koreografinja ni nadrejena sodelavcem, temveč z videastko in avtorjem zvočne podobe vstopa v ustvarjanje dialoga kot enakovredna partnerica. Četudi je predstava postavljena v sleherni izvedbi, odpira prostor za serendipnost. Kot je v intervjuju z Vevarjem nekoč povedala Premuš: »Somatske tehnike so hkrati neka baza, hkrati pa skozi svoje delo odkrivam, da so lahko tudi produkt, ki hkrati ostaja proces. Koreografije imajo nastavljene parametre oziroma jasne odnose, ki jih plesalci ali performerji različno interpretirajo.«
Za razliko od mnogih drugih projektov Premuš, ki smo jih vajene_ iz zadnjih let (denimo Vsak zdaj je čas, prostor (2020), Dotik, tkivo, tkanina (2022), Čas v pogledu (2024)), je postavitev Asimetrije objema precej klasična: občinstvo na sedežih blizu odra, plešoča na odru pred nami. Da pa ne bi preveč zamejili dimenzije telesne empatičnosti, je v predstavi domiselno decentraliziran zvok oziroma zvočne skulpture Perovška, ki iz usmerjenih zvočnikov pred nami, za nami in v zgornjem desnem kotu odra v sicer ploski prostor vključi tudi občinstvo. Oziroma ga zaobjame.
Asimetrija objema tako tvori novo etapo v kontinuiranem raziskovanju Snježane Premuš, zanimivo tako dolgoročnim spremljevalkam_ njenega opusa kot – si drznem ugibati – novejšim očem. Kar nas zares preseneti, je le zgodbovna komponenta, ki je bila v njenih preteklih delih predvsem odsotna, tu pa se razpira skozi asociativnost.