Iskanje podobnosti ali razlik med športom in gledališčem se je v zadnjih letih precej zasidralo v zavest gledaliških ustvarjalcev in gledalcev. Tekmovalnost v umetnosti in med posamezniki v družbi je vedno večja, pritisk se stopnjuje, vsak poraz je lahko ključen za prihodnost. Šteje vsaka uvrstitev na festival, vsaka nagrada in vsaka pozitivna kritika, saj na razpisih zmagajo le najboljši. Gospod Feliks pa se temu upre. Ko mu nekega dne kolesarska dirka prepreči vstop v njemu ljubo knjižnico, se odloči tudi sam kolesariti. Vzame staro kolo pony, pridobi številko in se poda po trasi. Čeprav mu gre odlično in sotekmovalce prehiteva kot po tekočem traku, pa to ni njegov namen in se tik pred ciljno ravnino odloči zapustiti dirko, saj ni pomembno zmagovati, temveč uživati. Njegova zgodba precej spominja na zgodbo Primoža Rogliča, ki je kolesarski uspeh odkril bolj ali manj po nesreči, predvsem pa, ironično, neobremenjeno z rezultati.
Predstava, ki na vsebinski ravni ponuja številne premisleke o tekmovalnosti, nuji po uspehu ter mentaliteti sodobnega človeka, poleg tega pa prinaša še tehnološko izjemno bogato in inovativno izvedbo, pri snovanju koncepta žal uporabi logiko »več je več« in posledično bolj ali manj propade. Režiserka Nina Šorak dogodek zastavi izjemno ambiciozno: igralca (Maja Kunšič in Gašper Malnar), ki bosta menjavala vloge lutkovnih animatorjev in igralcev in neke vrste konferansjejev, bosta animirala lutke, animirane objekte in vse skupaj snemala z več kamerami, kar se bo projiciralo na platno in mešalo z že nasnetimi posnetki in animacijami, med njimi pa bo preklapljala ali jih združevala VJ (Stella Ivšek), in vse to v samo tridesetih minutah.
Absolutno se mi zdi pohvale vreden poskus vključevanja tehnologij in preizpraševanja pojma animacije v 21. stoletju. Vendar je koncept treba prilagoditi dejanskim možnostim izvedbe (kar vključuje količino časa, prostora in kadra, ki je na voljo) in trije ljudje v tridesetih minutah na Malem odru pač niso dovolj, tako da gledalec večino časa spremlja predstavitev tehničnih potreb predstave. Vsi trije igralci svoje delo kljub temu opravijo izjemno korektno, animirajo publiko od začetka do konca in vzdržujejo izjemno napet tempo videodirke, kot je uprizoritev žanrsko označena.
Koncept in dramaturgija (Ana Duša) bi v tem primeru nujno morala stremeti k redukciji, izbrati en ali dva tehnološka principa in ju ohranjati skozi predstavo, saj v tokratni izvedbi zaradi mnoštva elementov nobeden zares ne pride do izraza, kaj šele zaživi, določeni elementi pa na primer ostanejo bolj ali manj neuporabljeni ali pa so zgolj sami sebi namen in aktualni le par minut. Adaptacija (podpisujeta jo Duša in Šorak) je konstruirana kot klasična zgodba v zgodbi, igralca igrata sama sebe oziroma pripovedovalca zgodbe in se zelo hitro spremenita v športna komentatorja, VJ pa v režiserko prenosa dirke, ki je osrednji dramski dogodek. Prav tako so odveč tudi bolj ambientalni prizori, na primer bližnji plan ledu v Feliksovi cedeviti med počitkom in končni prizor z namakanjem prstov v posode z vodo (te so uporabljene izključno v tem izjemno kratkem prizoru), ki intenzivno podčrta dogodek gospoda Feliksa, ki se osveži v jezeru. Ni jasno, ali to igralca storita zato, da razjasnita, da sta oba Feliks, ali gre za metaprizor in je osrednji uprizoritveni dogodek njuna tekma s časom in tehnologijo ali pa je igralcema preprosto vroče.
Predstava, ki na vsebinski ravni ponuja številne premisleke o tekmovalnosti, nuji po uspehu ter mentaliteti sodobnega človeka, poleg tega pa prinaša še tehnološko izjemno bogato in inovativno izvedbo, pri snovanju koncepta žal uporabi logiko »več je več« in posledično bolj ali manj propade.
Določeno zmedo prinese tudi preskakovanje med upodobitvijo Feliksa – nekaj časa je animiran in vpet v video (avtorica videa je Vesna Krebs, za računalniško modeliranje lutk in 3D-animacijo pa je poskrbel Voranc Kumar), na neki točki Feliksa igra Malnar in spet kasneje je na platno projiciran model lutke, ki ga animira Kunšič. Ni jasno ali upravičeno, zakaj je potrebnih toliko različnih načinov animacije enega lika v tako preprosti zgodbi. Tako lutka Feliks kot tudi vsi trije izvajalci so oblečeni v enake svetlikajoče se temno modre športno šik kostume (Tina Pavlović), ki nakazujejo na estetizacijo športa.
Prav veliko manevrskega prostora tudi ni za scenografijo (Branko Hojnik), ki sestoji iz več različnih prostorov in elementov zelene barve, saj je to potrebno zgolj za projiciranje subjekta (torej 3D-lutke Feliksa ali Malnarja med upodobitvijo Feliksa) brez ostalih elementov na video.
Žal predstava, ki ima v izvedbenem, vsebinskem in tehnološkem smislu ogromno potenciala, zaradi premalo ali preslabo sprejetih odločitev ne uspe. Nanašajoč se na zgodbo, bi to lahko bila tudi konceptualna odločitev, dasiravno o tem dvomim.