Roman Skrivno društvo KRVZ, za katerega je Simona Semenič prejela nagradi modra ptica (2020) in zlata hruška (2021), v naslovu jasno referira na literarno zapuščino slovenske mladinske književnosti, na primer na Ingoličevo povest Tajno društvo PGC, v vsebini pa na klasične postopke in zaplete pustolovskih romanov ali filmov, s čimer ostaja zvest formatu.
Štirje najstniki, Črt (Matej Zemljič), Vid (Filip Mramor), Iza (Gaja Filač) in Kaj (Martin Mlakar), se po najdbi misterioznega zemljevida odločijo raziskati, kam vodi. Pri tem si pomagajo z opombami na zemljevidu, ki si jih razlagajo s pomočjo svojih sorodnikov, predvsem dedka Konstantina, ki je strokovnjak za zmaje, torej zmajeslovec (Primož Ekart), in Črtove mame slovenistke (Ajda Toman). Njihova pot je polna zapletov – nagajata jim vrstnika Klemen (Jan Bučar) in Tine (Rok Kunaver), enake cilje kot KRVZ imata tudi detektiva oziroma detektivka gospodična Julija (Alenka Tetičkovič) in njen delodajalec, gospod Erasmus (Jernej Kuntner). Slednja sta prišla v Slovenijo zato, ker jima je Viljem (Jure Lajovic) pripravljen za veliko denarja prodati slavno rožo DR, ki je Erasmusu nekoč že bila ukradena in ki dokazuje, da zmaji resnično obstajajo. Rožo je Erasmusu ukradel dedek Konstantin, njemu pa teži soseda, Tomasina Lisica (Nina Ivanič), ki je povezana z Viljemom. Aha, celotno zgodbo pa publiki pripoveduje pripovedovalka Ajda Toman. Iz zapisanega je torej jasno, da v predstavi nastopa (pre)veliko število likov, ki so vsi nekako prepleteni med seboj. Marsikateri lik nima več kot par replik in je bolj kot kaj drugega dramaturška funkcija, ki bi jo bilo mogoče tudi črtati ali vpeljati drugače. Dober primer tega je Erasmus, ki je slaven, vendar trenutno poškodovan raziskovalec v vlogi pasivnega bogatega moškega, ki si lasti vse zasluge za to, kar njegova partnerica opravi v njegovem imenu. Njun odnos predstavlja veliko večino moško-ženskih odnosov (partnerskih ali poslovnih). Omenjeno bi bilo mogoče prikazati tudi z njegovo odsotnostjo, saj njegova vloga k uprizoritvi ne prispeva ničesar.
Drugi problem te predstave je tempo. Predstava, ki je relativno dolga (105 minut), je izjemno razvlečena in za detektivko tudi precej dolgočasna. Razlog za to je prepogosto menjavanje scenografskih elementov (scenograf Damir Leventić), pri čemer niti ne gre za ogromne kulise, ampak za manjše, večnamenske objekte, ki lahko sami po sebi služijo marsičemu, vendar jih brez potrebe med vsakim prehodom menjava pet ljudi. Oblikovanje luči (Andrej Hajdinjak) lepo sovpada s prehodi in z menjavo prostorov ter zadostuje za izrisovanje spremembe lokacije.
Podoben problem velja za koreografirane prehode (koreograf Sebastjan Starič), ki bi bili manj moteči, če ne bi resno posegali v ritem predstave in po nepotrebnem podčrtovali dogajanja. Praviloma publika v gledališču razume, da če so liki v prvem prizoru na točki a in v drugem prizoru na točki b, so tja nekako prišli, dasiravno ne pod sojem reflektorjev. Tempo predstave, število likov in dogajanje niso bili dovolj prilagojeni, da bi med prehodi igralci kot v počasnem posnetku tekali po odru in publika vmes ne bi zadremala.
Uprizoritveni elementi preprosto niso usklajeni in tudi igralci ne vzbujajo vtisa, da so dobili enake napotke. Glede na to, da ni jasnega fokusa predstave, gre mogoče za poskus spodletelega Gesamtkunstwerka ali pa preprosto za slabo režijo.
Naslednji problem te predstave je igra – z izjemo Mramorja, Filač in Mlakarja, ki svoje delo opravijo odlično in vloge najstnikov odigrajo prepričljivo, dosledno ter brez pretiranega karikiranja in bizarnih tikov (česar nikakor ne gre trditi za igralske kreacije Roka Kunaverja). Zraven igrive, duhovite in osmišljene trojice stoji še Matej Zemljič, čigar lik skoraj v celoti zaznamuje dejstvo, da je sin slovenistke. Pravilno govori, na majici ima prišite črke in je nasploh stereotip piflarja. Njegova mama (Ajda Toman) pa tudi komplicira in pretirava ter stalno predava o Cukrarni in citira Dragotina Ketteja. Njuni interpretaciji tako ne presegata stereotipov o piflarjih in mamah učiteljicah.
Alenka Tetičkovič, Nina Ivanič in Jure Lajovic svoje like gradijo na karikaturah stereotipov (pustolovka, hohštaplarka, mafijec slovanskega porekla) in tega nikakor ne presežejo, likom ne vnesejo nič novega, svežega, duhovitega.
Rok Kunaver in Jan Bučar upodobita dva para: najprej dva bulija, Tineta in Klemna, kasneje pa dva policista. V obeh primerih gre za like, ki niso znani po svojem intelektu, od česar interpretacija igralcev ne odstopa niti za malenkost. Tineta in Klemna, agresivna najstnika, ki se s svojo fizično premočjo spravljata na vse šibkejše, je mučno gledati. Mogoče sta se kreiranja vlog lotila po metodi Stanislavskega in se nista znala ustaviti, saj uporabita prav vse geste, načine govora in vedenjske vzorce, ki so po viziji ustvarjalcev očitno značilni za tiste, ki se spravljajo na šibkejše. Če tako reprezentiramo perpetuatorje medvrstniškega nasilja, jih je v resničnem življenju nemogoče prepoznati. Za vlogi Tineta in Klemna bi bilo vsekakor bolje, če bi se igralca bolj orientirala po igri mlajših kolegov in manj po Beavisu in Butt-Headu.
Podobno igralsko razočaranje je Lovro Finžgar, ki igra (včasih pa animira) hotelskega receptorja Ivana Ježa, ki kasneje postane detektiv. Tudi ta lik sodi v kategorijo odvečnih. Presenetljivo je, da Finžgar, ki je zelo natančen in usposobljen animator, v vlogi Ježa lutko sredi prizora kar neha animirati in vlogo začne igrati. Zanimivo vprašanje za režiserja je tudi, zakaj je Ivan Jež sploh lutka.
Besedilo, ki ima precej lucidnih nastavkov, duhovitih uvidov in komentarjev na trenutno politično klimo, verjetno odlično deluje kot roman, kot dramsko besedilo pa niti ne. Preprosto preveč je vsega in zato nič zares ne pride do izraza. Kostumografija (Sanja Grčić) je tako kot vse ostalo pretirano karikirana, je pa vsaj usklajena s karakterji likov in tako osmišljena.
Po vsem sodeč bi rekla, da je ključni problem te uprizoritve režija (Mare Bulc). Uprizoritveni elementi, ki so posamično dobri (scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe), preprosto niso usklajeni in tudi igralci ne vzbujajo vtisa, da so dobili enake napotke. Glede na to, da ni jasnega fokusa predstave, gre mogoče za poskus spodletelega Gesamtkunstwerka ali pa preprosto za slabo režijo oziroma njeno odsotnost.
Problematično je, da gre za uprizoritev, namenjeno mladini, ki naj bi jo kulturno opismenjevali in vzgajali v kritično misleče posameznike. S takšnimi predstavami tega definitivno ne bomo dosegli. Skrajni čas je, da se definicija dramske otroške predstave posodobi in se neha izbirati med obrtniško dobrimi ali vsebinsko zanimivimi predstavami ter da se naredi dobra in lucidna uprizoritev, ki ne sloni le na stereotipih in situacijski komediji.