Maša Radi Buh, 18. 1. 2022

Včasih je dovolj (samo) biti zraven

Kaja Lorenci: STABAT. BITI GANJEN. DUM društvo umetnikov. Premiera 29. 12. 2021, datum ogleda 6. 1. 2022.

Inscenacija solistične predstave Kaje Lorenci STABAT. Biti ganjen v asimetričnem galerijskem prostoru publiko, ki je nivojsko izenačena z »odrom«, skozi bližino oddaljenosti od dogajanja (gledalci in gledalke sedijo le kakšen meter stran) namesto h gledanju povabi k prisostvovanju. Distinkcija med tema tipoma prezence je bistvena za to, da čustveno naelektrena klima ohranja stabilno ravnovesje pri bivanju v ranljivosti. Ob tako intenzivnih in intimnih čustvenih procesih, kot je ganjenost (tokratni osrednji predmet raziskovanja), je meja med voajerstvom in prisostvovanjem izredno tanka. Pri voajerstvu je tisto, kar je uprizorjeno, umetniški artefakt, ki je na ogled v svoji fascinantnosti in lahko vzbuja naslado ob gledanju intimnega čustvovanja nekoga drugega, medtem ko prisostvovanje, kot ga uspešno vzpostavi Lorenci, odpira prostor za to, da odsev iracionalne in kompleksne atmosfere plesnega dela gledalci najdemo tudi v sebi.

Drzna in pogumna fuzija krhkosti ter ranljivosti koreografinje in avtorice Kaje Lorenci je osrednja odlika te uprizoritve. V svoji iskrenosti in avtentičnosti, kjer občutje ganjenosti, a tudi žalosti, namesto performativnega in na ekspresionizem zreduciranega enakomernega stanja pulzira v svoji intenzivnosti in ekspresiji, nas učinek predstave ne vodi v očiščujočo katarzo, ki bi vse prisotne odvezala in olajšala teže doživetega. Raje nas pusti, da postojimo v njegovi kompleksnosti, ki reflektira človeško bivanje v svetu. Ko na začetku glasbo na prenosni brezžični zvočnik spusti kar z lastnega telefona, že ta banalna vsakdanjost dejanja nakaže, da uprizoritev ne teži k performativnosti navzven, kjer bi se primarno uprizarjala za publiko, temveč je njena prisotnost le spremljava koreografinjinemu avtobiografskemu in intimnemu raziskovanju gibanja. Glasba v izvedbi in zasnovi Žigana in Kristjana Krajnčana kombinira poetičnost glasu in melodije, a skladno z gibom prav tako nikoli ne zdrsne v prekomerno estetizacijo, ki bi preplavila in preglasila mehkost ter blagost giba. Zvok, ki se ne nazadnje, fizikalno gledano, širi kot valovanje zraka, je tista lebdeča dimenzija, v kateri koreografija išče impulze, ki nato potujejo skozi prevodnik-telo.

Drzna in pogumna fuzija krhkosti ter ranljivosti koreografinje in avtorice Kaje Lorenci je osrednja odlika te uprizoritve. V svoji iskrenosti in avtentičnosti, kjer občutje ganjenosti, a tudi žalosti, namesto performativnega in na ekspresionizem zreduciranega enakomernega stanja pulzira v svoji intenzivnosti in ekspresiji, nas učinek predstave ne vodi v očiščujočo katarzo, ki bi vse prisotne odvezala in olajšala teže doživetega. Raje nas pusti, da postojimo v njegovi kompleksnosti, ki reflektira človeško bivanje v svetu.

Gibalni izraz deluje dvosmerno; kot bi bil odziv na interni, intimni nemir, ki pa hkrati lovi, beleži in poskuša ujeti metaforični veter, ki piha okoli in skozi plesalkino telo. V nekaterih ponavljajočih se prepoznavnih gestah, ki se znajdejo kot medklici v gibanju, koreografinja za hip ujema konkretnost. Od pogleda nazaj, k publiki, do dotikanja svojega prsnega koša in trupa, pa seganje z roko v iskanju prijema, vse to so trenutki, ko se koreografija znajde tukaj in zdaj v sedanjosti ter lovi stik z nekom drugim, prizemljuje sebe in s pogledom ozavešča našo prisotnost. A te oprijemljive geste le občasno vznikajo v siceršnjem fluidnem, valujočem in oscilirajočem gibanju, ki ne izvaja vnaprej določenega formalnega zaporedja gibov, temveč navdih išče v dialogu z atmosfero. Koreografski izraz dodatno prežema izogibanje enoznačnosti, ki se pogosto pripne k na ekspresivnosti osnovane gibalne zastavke in ki lahko zbanalizira še tako iskreno namero. Koreografsko kompozicijo, ki je efemerna, izmuzljiva in leteča/lebdeča, prizemljuje nekaj naravnih, grobih scenskih elementov (kamen, veja, iz starega lesa zbit okvir, pas drobnega in ostrega peska) v zasnovi in postavitvi Petre Veber, ki ob fizičnem stiku z njimi v svoji ostrini in bolečini nasprotujejo poetičnejšemu valovanju in nihanju giba ter ustvarjajo okolje narave skupaj z vsemi njenimi družbenimi konotacijami pristnosti in prvinskosti. Ko se predstava iz središča prostora pomakne proti steni, konkretnost in znakovnost teh elementov dekonstruira vso neulovljivost, ki odlikuje gibalni jezik, saj, kot da ne bi zaupala potencialu svojega lastnega izraza, išče zaključek, ki bi bil oprijemljiv in zmožen interpretacije. Če se je prej izmikala kakršni koli definiranosti, ta strukturirana dramaturgija konca, kjer se telo približa mešanici likovne podobe in zaznačene koreografije (ne nazadnje se predstava odvija v galerijskem prostoru), pozornost nevarno približa gledanju.  

A četudi dogajanje v zadnjem delu, ko se bivanje v valovanju emocij, ki jo preplavljajo, transformira iz neulovljivosti v nekaj veliko bolj figuralnega in formalnega, izgubi svojo večplastnost, ki je prej tako odlikovala prvi del uprizoritve, to nikakor ne izniči njene dovršenosti in presežnosti. STABAT. Biti ganjen je predstava o ganljivosti, ki pod vprašaj postavlja nujo po gledalstvu, saj se zdi, da bi se vsled vznikanja iz plesalkinega notranjega sveta povsem lahko zgodila tudi brez prisotnih. Ker namreč ne pričakuje gledanja, temveč nas povabi k prisostvovanju; ni ustvarjena za nas, temveč kljub nam. In v tej čisti iskrenosti, kjer ni skritih namenov, ki bi nas želeli na silo voditi v jok, katarzo ali preplavljajoče intenzivno afektivno čustvovanje – paleto varnejših in preprostejših potez, ko gre za zagotavljanje gledalskega navdušenja – v koreografiji in gibu zaznamo odsev nečesa neotipljivo, a vznemirljivo človeškega.

Kristjan Krajnčan, Žigan Krajnčan

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 12. 5. 2022
Na piedestalu lastnega nemira
Maša Radi Buh, 3. 5. 2022
Forma re-interrogativa
Maša Radi Buh, 5. 4. 2022
Osvežujoče neobremenjen odskok