Vprašanje takšnega in drugačnega smisla je verjetno eno izmed daleč najbolj zastopanih ne le v scenskih umetnostih, temveč v kulturi nasploh. Kako ubesediti smisel ali pa ga začutiti, je in verjetno tudi bo ostalo sizifovsko delo, ki pa je hkrati potovanje, polno premislekov in doživetij, prepredenih z izkušnjami, ki nam jih prinaša življenje s svojimi razdobji. Zavod Senzorium v novem projektu, katerega koncept je zasnovala Barbara Pia Jenič (tudi režiserka in oblikovalka več čutnih okolij potopitvene predstave), prevprašuje esenco smisla (življenja in še česa), pri čemer k premisleku in iskanju intrigira pet mladih soustvarjalcev: Jurij Dović, Amika Zoja Jelič, Mija Kramar, Lovro Mirtič in Lana Traven h kolektivnemu preudarjanju vabijo tudi udeležence predstave V iskanju smisla, postavljene v prostorih Trubarjeve hiše literature.

V uvodu se že v osnovi zgoščena publika porazdeli v pet še manjših, sicer intimnih, a hkrati zelo naključnih skupin: mladi iskalci smisla po ključu naključnosti porazdelijo obiskovalce v množice, ki v maniri dramaturgije postaj sočasno potujejo od enega svetovja do drugega in vsaj premišljujejo, če ne aktivno in soodnosno izprašujejo zastavljene teme. Pri tem predstava preči meje med gledalčevim želenim aktivnim sodelovanjem (v pogovoru z iskalcem smisla) in tem, da je v participativnost rahlo potisnjen zaradi situacije same (tj. maloštevilčne publike, ki jo iskalec smisla nagovarja), vendar so ustvarjalke in ustvarjalca dovolj senzibilni, da v okviru časovne omejenosti desetih minut posameznega prizora in tudi krhkosti novonastale skupine, katere členi se zelo verjetno vidijo prvič, ne pritiskajo na svoje udeležence, temveč jih nežno, dostojanstveno in neobvezno spodbujajo k dialogu. Petim mladim uspe ustvariti prijetno okolje, kjer se gledalec ne počuti ogroženega in ki lahko kljub izpostavljenosti ustvarjalcu in ostalim sogledalcem ponuja prostor razmisleka o miselnih tokovih, ki se gibajo od zelo osebnih do vsesplošnih psihološko-sociološko-zgodovinskih; ob tem so osebne izkušnje in premišljevanja mladih veliko bolj intrigantni kot v pripoved nekoliko plastično vstavljena premišljevanja o izhodiščnih vsebinah, naštetih tudi v kolofonu (npr. razprave Viktorja Frankla in Hannah Arendt). Iskalci smisla pa se ne nazadnje kljub svoji mladosti izkažejo kot premišljujoči posamezniki in izredno organski pripovedovalci (svetovalka za pripoved Ana Duša), ki se ukvarjajo ne le s tekočo osebno in širše globalno problematiko, temveč to nemalokrat prevprašujejo tudi skozi prizmo svojih prednikov in njihove vzajemne naklonjenosti.

V iskanju smisla je privlačna, celostna in prijetna izkušnja, ki tolaži in spodbuja obiskovalca, da za nami odraščajo razmišljujoči posamezniki, ki jim ni mar le zase, temveč tudi za bližnje.

Tudi veččutno – vizualno, zvočno in vonjalno – okolje deluje premo sorazmerno s posameznimi postajališči in dogajanje podpira z izoblikovanimi, po večini mističnimi celostnimi okolji. Najsi bodo abstraktne forme, projicirane na strop prostora, ali pa zelo konkretna projekcija fotografij vojnih prizorov, po kateri ostane le bela stena – v vsakem primeru gre za sugestivne dodatke, ki ne speljujejo pozornosti od pripovedovalske rdeče niti, temveč jo dodatno oplajajo z asociativnimi zastavki. Znotraj izrazite ločenosti prizorišč, ki se med seboj stikajo le na z zaveso ali vrati tvorjenih prostorih prehajanja, kljub zanimivi razgibanosti Trubarjeve hiše literature v ospredje stopa poglavitna pomanjkljivost potopitvene predstave: v značajnosti (in hotenju) popolnega in brezkompromisnega potapljanja gledalca v izgrajeno okolje posameznega doživljaja je skoraj povsod prisotno zvokovno vdiranje hkratnih prizorov iz drugih prizorišč. Ločenost posameznih prizorišč je preveč krhka, da ne bi prihajalo vsaj do mešanja, če ne uzurpiranja drugih svetovij, in če to včasih še lahko beremo kot dodano vrednost (klasična glasba, ki se vije v sosednji dogajališči), je v primeru dveh monoloških pripovedi, ki treta druga drugo, zvokovni vdor izredno moteč in otežuje izkušnjo ne le gledalcem, temveč tudi ustvarjalkama.

V iskanju smisla je privlačna, celostna in prijetna izkušnja, ki tolaži in spodbuja obiskovalca, da za nami odraščajo razmišljujoči posamezniki, ki jim ni mar le zase, temveč tudi za bližnje. Mladost ustvarjalcev namreč sega le do polja mladostniške svežine, teža upovedanega pa nima starosti, temveč izgovarja univerzalne premisleke in večne dileme, ki kljub svoji pogostosti niso zbanalizirane, temveč le grenko-sladke – in neskončne.