Vprašanje in definicija pojma dom sta izjemno subjektivna in odvisna od okoliščin, iz katerih posameznik izhaja. Pomen doma je v zadnjih letih dobil še mnogo več asociacij in konotacij, k čemur sta veliko pripomogla tudi stanovanjska kriza mladih in srednje mladih ter spodbujanje dela od doma kot posledica pandemije koronavirusa, seveda pa to za marsikaterega samozaposlenega ni bila prav nobena novost. Mirjana Medojević v svojem najnovejšem projektu – ki je nastal v produkciji Zavoda Bunker in bi moral biti premierno prikazan na Mladih levih 2020, kasneje pa je doživel številne modifikacije, dokler ni v ponedeljek, 29. novembra 2021, v Sindikalni dvorani Elektra Ljubljana zaživel v popolnoma novi podobi in kontekstu – načne prav to temo: kaj in kje je za koga dom. Pri tem se opira na dediščino literarne teorije, na arhetipe in zgodbe iz vsakdana. 

Medojević dejanje, kot sama žanrsko označi svoj najnovejši projekt, začne že pred dvorano. Na stopnicah namreč publiko pričaka s sesalcem v rokah, v maniri klasične (balkanske) gospodinje, ki se nikoli ne potrudi posebej za obiske, ampak vsak dan živi v sterilno čistem stanovanju in na hitro skupaj vrže tri različne vrste biskvita. Kasneje vprašanje doma in zavetja načne še skozi zgodbo Deklice z vžigalicami, ki je umrla zaradi pomanjkanja omenjenih, pa tudi mrtveca, ki svoj poslednji dom najde v grobu, ter brezdomke, ki nima nikamor in ničesar. Postavljen je tudi bunker, vizualno še najbolj podoben trdnjavi iz odej, v katerem Medojević najde domovanje, kar ponuja možnost večplastnega branja – lahko je skrivališče pred vojno ali pa nakazuje distanciranje od življenja (kar se nam je na primer vsem zgodilo s prvo in drugo razglasitvijo epidemije) ali pa artistično domovanje znotraj produkcije Zavoda Bunker. Sicer je med celotnim dejanjem ponujeno mnoštvo znakov in simbolov, žal pa vsi niso dovolj kontekstualizirani in izčiščeni, da bi lahko ponudila njihovo interpretacijo. 

Na fabulativni ravni dogodek teče linearno, vsak prizor je dejanje zase in dramaturško ali režijsko niso neposredno povezani – če bi morala poiskati bolj uveljavljeno sopomenko za strukturo, bi jo še najnatančneje označila kot kolaž. Številni fragmenti so predolgi ali pa preprosto odveč, precej je gest in rekvizitov, ki ostanejo bolj kot ne neizkoriščeni (na primer kosmi vate, ki jih Medojević na začetku razdeli publiki, da jo nacefra, s tem pa se kasneje ne zgodi nič).

Pri meni doma je gledališki dogodek, ki pod vprašaj postavlja ustaljene načine dela, hierarhije znotraj soustvarjanja gledaliških dogodkov (ni igralk, režiserke, dramaturginje in avtorja glasbe, ampak samo »ideja« in »na odru«) in v končni fazi tudi razmišljanja in pisanja o uprizoritvenih umetnostih.

Dejanje zvočno spremlja Samo Kutin, ki na različnih glasbenih instrumentih izvaja glasbo ali pa proizvaja kakofonične zvoke z rekviziti, kot so zamaški steklenic. 

Pri meni doma je gledališki dogodek, ki pod vprašaj postavlja ustaljene načine dela, hierarhije znotraj soustvarjanja gledaliških dogodkov (ni igralk, režiserke, dramaturginje in avtorja glasbe, ampak samo »ideja« in »na odru«) in v končni fazi tudi razmišljanja in pisanja o uprizoritvenih umetnostih. Čeprav je vredno pozdraviti izvirne ideje in koncepte, bi dejanju Pri meni doma koristilo nekoliko več konteksta, premisleka o tempu in predvsem o tem, kako dejanje komunicira s publiko, saj na veliko mestih deluje, kot da publike ne potrebuje ali si je ne želi. Na to nakazuje že sama prostorska razporeditev, kjer je prostor za publiko ob stenah dvorane, samo dejanje pa se ne izvaja na sredini prostora, ampak je razprostrto na bolj ali manj vse druge kotičke in tudi zunaj vidnega polja posamičnega gledalca. Zato se na koncu zdi, da se dejanje ne deklarira kot predstava ne le zaradi nekega političnega premisleka o tem, kaj gledališka predstava sploh je, ampak je to predvsem izgovor za površnost.