Obrabljeni frazem biti v koraku s časom danes večkrat slišimo - uporabljamo v kontekstu modnosti in ažurnosti, celo konkurenčnosti, medtem ko naj bi nastal za opis nečesa povsem nasprotnega. V koraku s časom izvorno ni bil človek, ki se giblje v ritmu, kot ga narekujejo imperativi hiperproduktivnosti, temveč tisti, ki hodi po ritmu, kot ga narekuje njegovo telo. V bistvu bi bila zato točnejša inverzija frazema: v času s korakom. Ker smo kapitalistične imperative domala že vse_i ponotranjile_i, se težko spet prilagodimo ritmu - času svojih teles, kar pa ne pomeni, da nam je takšno gibanje tuje, prav nasprotno, s kančkom napete pozornosti lahko taka umiritev deluje prvinsko, visceralno in rehabilitirajoče. Tako je mogoče z vživljanjem izkusiti predstavo Čas v pogledu – repertoar.

Osem plesalk – vizualno jih družijo plesno ozadje, spol in mladost – ob vstopu občinstva v dvorano Stare mestne elektrarne že pleše. Pričetek in medias res v sodobnoplesnih uprizoritvah ni redek element, v opusu Snježane Premuš pa je precej pomenljivega značaja. Nedavno smo ga denimo srečale_i leta 2021 v predstavi Vsak zdaj je čas, prostor, v derivatu istoimenskega projekta iz leta 2019, ki je nadgradnja projekta Fizične manifestacije iz leta 2012. Tudi Čas v pogledu – repertoar je delček še nekončanega poltraka, ki ga Premuš ustvarja od leta 2022, ko je v obliki plesne instalacije dočakal svojo premiero. Umetniški poltrak Čas v pogledu pa se seveda nahaja na isti ravnini kot prej omenjena raziskovanja. Opravka imamo torej s pravo rariteto: z novim korakom v dolgoletni poetski praksi in z umetniškim raziskovanjem, ki ga Premuš že od leta 2001 osredišča na telo.

Raziskovanje telesa prek odvoda v pozornost na gib je opazno tudi v gibanju osmerice plesalk. Začne se že pred odprtjem vrat dvorane, ki običajno naznačuje pričetek predstave. Nastopajoče in soustvarjalke projekta (Bojana Robinson, Anja Mejač, Tajda Podobnik, Alenka Herman, Tini Rozman, Tina Benko, Liza Šimenc, Ema Križič) s predhodno uglasitvijo na telesa druga druge v ospredje postavijo tekočo kvaliteto mehkih, a pozornih teles, ki se fluidno odzivajo na vsakršne gibalne impulze. Osem plesalk, udobno vsakdanje oblečenih v komplementarne komplete (kostumografija Barbara Kapelj), je z rokami spojenih v premikajočo se verigo teles, kjer premik enega člena neizbežno vodi v premik drugega. Kljub zahtevnosti tovrstnega principa pa njihovo gibanje ostaja razgibano in nežno.

Osem plesalk, udobno vsakdanje oblečenih v komplementarne komplete, je z rokami spojenih v premikajočo se verigo teles, kjer premik enega člena neizbežno vodi v premik drugega. Kljub zahtevnosti tovrstnega principa pa njihovo gibanje ostaja razgibano in nežno.

Sodeč po spremnem besedilu, je za tak učinek nedvomno odgovorna dolgotrajna priprava na predstavo, ki jo je umetniška vodja in koreorežiserka Snježana Premuš razvijala s plesalkami, ki jih je povabila v plesnosomatske laboratorije med letoma 2020 in 2023. Plodnost, ki jo implicira takšna dolžina umetniškega procesa, je danes daleč od samoumevnega, zasluge zanjo pa podpisujeta Zavod Federacija kot producent, ki se je z ustanovitvijo leta 2009 zavezal novim modelom produkcije, in Zavod Bunker kot partner.

Oder osvetljuje nežna luč Špele Škulj – pogoste sodelavke Premuš – ter objema glasba Boštjana Perovška, osmerica plesalk pa se začne počasi izvijati iz prvotne konfiguracije. Gibanje po odrski površini zaradi odvisnosti od naključij ostaja nepredvidljivo, vnaprej predvidene naloge pa predstavi dajejo smotrno dramaturško strukturo. Z atomizacijo, delom na tleh in z dvigi se gib razvija, plesalke pa vselej ostajajo zavezane uvodno očrtanim parametrom. Ti so tudi v ospredju zanimanja občinstva. Ker je naša pozornost usmerjena navznoter, v težko ulovljiv prostor vznikov giba, njegova telesna manifestacija ni ključnega pomena, s tem pa je tudi ne gre obravnavati v kontekstu razpoznavnih, specifičnih kodov. Kodi, ki so prisotni, so zgolj izčiščene unikatne idiosinkrazije posameznih plesalk, njihovi repertoarji in razpoložljive kinetične zmožnosti oziroma telesa kot arhivi, kot jih je nekoč poimenoval teoretik Rok Vevar. Ob tem pa velja priznati, da so gibanja osmih plesalk, ki so si po ozadju, starosti in spolu tako blizu, zelo uniformna, kar v zavest prikliče primerjavo predstave Čas v pogledu – repertoar z nekoliko starejšima predstavama Maje Delak Samo za danes in še posebej Še za jutri (Emanat, 2019), v katerih je Premuš ustvarjala skupaj z devetimi plesalkami na različnih stadijih svojih karier, kar je razkrilo intrigantna odstopanja v njihovi medsebojni dinamiki. Večja raznolikost plesalk_cev ali podelitev večje avtonomnosti le-tem bi bila zato zagotovo bolj dobrodošla.

Kot taka se predstava Čas v pogledu – repertoar v opusu Premuš lahko zazdi nekoliko neambiciozna. Delno na takšno oceno napeljuje inherentna nespektakularnost praks, ki so v času s korakom, deloma še nezaključenost širšega projekta Čas v pogledu, najverjetneje pa takšno sodbo ustvarja inherentna sistemska napaka ocenjevalnih kriterijev. Premuš kot eno najprodornejših slovenskih sodobnoplesnih koreografinj v referiranju na splošno stanje slovenske sodobne uprizoritvene krajine težko grajamo. Sodobni ples kot apriorno izrazito korporealno osredotočen in kinestetičen medij na naši sceni kljub zgoraj omenjenim podobnim projektom ni pretirano zastopan. V večini predstav telo deluje kot sredstvo, nekakšen instrument za doseganje višjega estetskega cilja, konceptualne ideje ali pa česa tretjega. Pristopi, ki jih udejanja Premuš, so zato bržčas dragoceni, četudi znotraj avtoričinega opusa niso pretirano presunljivi.