Izvirnik plesno-gledališke predstave Knjiga mojih življenj – istoimenska zbirka avtobiografskih esejev bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona – je najbolj hvaljen na podlagi avtorjevega jezika in sloga. Hemonu poleg tega v pisanju uspe vsebinsko uloviti tudi temeljna vprašanja bivanja, osnovana predvsem na razseljenosti svojega bivanja, torej med izvornim Sarajevom in Čikagom, kamor se je preselil v času obleganja prestolnice BiH. Nezanemarljiv pa je tudi kontekst balkanskega pisatelja, ki je pisal za pokroviteljske Američane v času Natove intervencije v vojno v BiH. V današnjem času, ki zaradi medijske odmevnosti oboroženih konfliktov v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu vprašanja vmešavanja velesil v oborožene spopade ponovno postavlja v ospredje kolektivne zavesti, je Hemonovo življenje na oder postavila srbsko-slovenska režiserka Ivana Djilas. Kontekst uprizoritve pa je s tem diametralno nasproten izvirniku, saj tu na Hemona ne gledamo kot na priseljenca, pač pa izseljenca, njegova domovina ni balkanizirana, njegov drugi dom pa je zaznamovan z zunanjim pogledom na ZDA. Namesto izvirnega jezika izvirnika – angleščine – ki se ga je avtor naučil, odučil, naučil, pa je njegovo pisanje v uprizoritvi prevedeno v materno bosanščino.

Bolj kot s Hemonovim pisanjem in perspektivo se uprizoritev sicer zdi preokupirana z njegovo zvezdniško figuro – vzpostavljeno na začetku uprizoritve s projekcijo news reela (oblikovanje videa Vesna Vega) – ki jo kontrastira z izoliranostjo posameznika v izseljenstvu – vzpostavljeno z umestitvijo igralca v klavstrofobično škatlasto scenografijo. Nastopajoči_ (Marko Gregorčič - Murat kot Hemon, Veronika Valdés, Branko Potočan in Željko Božić kot različni neimenovani liki) izrisujejo podobe iz življenja avtorja v času njegove negotovosti glede selitve čez Atlantik, torej v času čustvenih trenj, sopostavljenih z razpetostjo med hiperkapitalističnim Zahodom in vojaško oblegano domovino. Četudi občasno iz zvočnikov slišimo citate iz izvirnika, je osrednji medij komunikacije nelogocentričen: Valdés, Potočan in Božić so skoraj v celotni nemi, Murat pa namesto govorjenja beatboxa. V prepletu medijev najbolj izstopata eden izmed začetnih prizorov, ko Murat zvoke svoje okolice prevaja v beatboxersko kompozicijo, kar nas nemara spomni na Hemonovo pohajkovanje po ameriških ulicah v iskanju navdiha za svoje pisanje; ter prizor Božićevega udarjanja z mikrofonom, ki obenem poka kakor eksplozivno orožje, po drugi strani pa prizadete bolečine (oziroma iluzija njih) razgibavajo njegovo telo v mukotrpno plesno sekvenco.

Četudi uprizoritev predstavi zgoščeno pripoved knjige, se zvesto predlogi vzdrži pretirane linearnosti in narativnosti (dramaturgija Goran Vojnović in Aleksandar Hemon). Med prizori se za 90 stopinj zavrti scenografija in že smo v novi sliki. Škatlasta scenografija Knjige mojih življenj (scenografija Sara Slivnik) je najatraktivnejši del uprizoritve in hkrati njena največja omejitev. Po eni strani njeno obračanje izpostavi štiri različne stranice; projekcije, ki se plastijo čez njeno nevtralno barvo, pa jo transformirajo v izjemno raznolika dogajališča (oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven). Kar je v enem trenutku zaslon televizorja, v drugem postane podzemna železnica, v tretjem najemniško stanovanje itd., kar z gledalske perspektive učinkuje izredno dinamično. Po drugi strani pa je scenografski rekvizit premajhen za realizacijo ambicioznejših plesnih vložkov. Deluje namreč preveč utesnjeno, nastopajoči_ z njega nikoli ne izstopijo, odrski tehniki ga vsakih nekaj minut obrnejo. Medtem ko je uprizoritev Golazen (PTL, 2023), v kateri se plesalke po škatlasti scenografiji plazijo kot golazen, podobno scenografijo denimo izkoristila v prid giba, je gib v Knjigi mojih življenj scenografiji podrejen.

Škatlasta scenografija Knjige mojih življenj je najatraktivnejši del uprizoritve in hkrati njena največja omejitev. Po eni strani njeno obračanje izpostavi štiri različne stranice; projekcije, ki se plastijo čez njeno nevtralno barvo, pa jo transformirajo v izjemno raznolika dogajališča.

Režija gibu (koreografija Valdés, Potočan, Božić) razen v redkih trenutkih ne pusti, da bi zarezoniral v izpovednosti sodobnega plesa, kjer bi se udejanjil v mikrointenzitetah, niti ni rabljen na dramski način karakternih lokov. Protagonistovo gibanje je namreč omejeno na vsakdanje, gibanje podpornih figur pa povečini vzpostavlja urbanost okolja, v katero je prispel Hemon (kleptomanstvo, hip-hop, gneča), ter situacije, s katerimi se sooča. Kostumografija (Jelena Proković) pri tem sodeluje predvsem kot gledališki znak. V prizoru, ko Božić, oblečen v trenirko, in Potočan, oblečen v kavbojke, vsak na svojo stran vlečeta Murata, tako lahko denimo prepoznamo dobesedno Hemonovo razpetost med ZDA in BiH.

Če tudi pišoči težko ločim uprizoritev samo na sebi od adaptacije literarnega dela, se slednje zdi nekoliko površinsko, saj črpa pretežno zgolj iz orisov motivov izvirnika: Balkanec, preseljen v urbani epicenter, njegova razpetost med staro in novo domovino, njegova pisateljska kariera. Če za primer vzamemo še enega Hemonovih hobijev, prizor z nogometno žogo (prav lahko pa bi vzele tudi prizor s šahom ali bombardiranjem), vidimo nezadostnost režije v posredovanju Hemonove pisane misli ali odsotnost njenega zavestnega preoblikovanja v nekaj novega. Medtem ko Hemon v poglavju »Če bi bog obstajal, bi bil močan center« nogomet vzpostavi za ruminacijo sproščenega povezovanja s sovrstniki v času odraščanja in nenavadno spontanega povezovanja v odraslosti, s tem pa lokus kulturnih razlik, plesno-gledališka predstava prikaže zgolj prizor, ko Potočan pograbi nogometno žogo in jo nekaj minut vrti med dlanmi. Če naj bi neverbalni prizori, ki ne temeljijo na besedi, temveč na univerzalnejšem jeziku telesa, dali več prostora lastni interpretaciji, pa prizoru razen reference na izvirnik ne uspe posredovati globljega premisleka, ki bi pridodal osrednjemu motivu razpetosti.

Uprizoritev Knjiga mojih življenj je navsezadnje sama ujeta v razpetost med specifike in potenciale ter končno uporabo raznolikih medijev plesa, gledališča in videa. Četudi je nedvomno virtuozno izvedena s tehničnega stališča, uprizoritvi umanjka subtilnosti v podrobnostih in jasnejše režijske vizije, ki bi gradila na motivih izvirnika onkraj njihove ilustracije v prostoru. Prizora beatboxovskega komponiranja in mikrofonskega pokanja pričata o tem, da zbirke avtobiografskih esejev Aleksandra Hemona ni nemogoče uprizoriti, če bi si le dovolila več drznosti v predelavi materiala in premisleka o specifikah različnih medijev.