Strogo rečeno, prvenec ni nikoli debi. Četudi gre za njeno prvo avtorsko celovečerno solo* predstavo, je Petja Golec Horvat pozorni sodobnoplesni publiki vse prej kot neznana. O tem pričajo njeni uspešni nastopi v okviru tekmovanj Opus1, kjer je v letih 2021 in 2022 pustila pečat z inovativnim in presenetljivo zrelim pristopom do dodeljenih tematik in s tem izstopala od sicer ogromnega števila sotekmovalk. Enako bi lahko trdili za njeno vlogo v Vse je v redu (LGL, 2021), kjer se je kot srednješolska izobčenka približala zlasti publiki s podobno izkušnjo. Ne nazadnje je bila leta 2023 za svojo prodornost že nagrajena, namreč z nagrado Ksenije Hribar za perspektivno umetnico na področju sodobnega plesa, kjer je strokovna žirija v utemeljitev med drugim zapisala, da umetnica »postavlja prava vprašanja in je ni strah radikalnosti odgovorov«. Pričakovanja od avtoričinega prvenca so bila tako rekoč visoka; četudi je sama predstava moj privatni lastni* izjemno idiosinkratična, se v luči zapisanega zdi skorajda logična.

Tako vizualni kot zvočni imaginarij uprizoritve (avtorska zasnova in izvedba Golec Horvat) kot sam naslov aludirata na film Moj mali Idaho (Gus Van Sant, 1991), pri čemer pa predhodni ogled filma ne tvori nujnega ključa za ogled uprizoritve, kvečjemu nekakšen raison d'etre. Zgodba filma in vizualna sredstva predstavljajo paralele za razplastitev vsebinskih in estetskih motivov uprizoritve. Ponovno se denimo pojavi motiv izobčenca, ki ga v filmu odigra River Phoenix, ki je zaradi eksistenčnih okoliščin psihološko krhek, kar rezultira v njegovem padanju v epizode psihoz ter spanec in z njim sanje. Slika, ki jo gledamo z njegovega gledišča, je tako vselej vmesna med resničnostjo in fantazijo, meja med njima pa zamegljena. V tej logiki so v uprizoritvi nizani prizori, ki jih k tej interpretaciji spodbujata tudi scenografija vzmetnice in vselej zamegljeno lučno oblikovanje (dialog o vizualni podobi, svetlobi in videu Toni Soprano Meneglejte; dialog o vizualni podobi (asistent) Simona Bobnar Radenković; tehnična izvedba Janko Oven).

Motiv iskanja dóma iz filma v uprizoritvi moj privatni lastni* tako prav skozi navidezne trenutke privata, ko Golec Horvat odvrača pogled od publike, ko je v svojem gibu mehka in neperformativna, najde izpeljavo v biti doma na odru.

Prav tako vzporednico med filmom in uprizoritvijo najdemo v protagonistovem iskanju dóma, ki pa namesto romantičnega bežanja rezonira kot psihološko logično in nujno. V tem aspektu zasije že scenografija – oder Plesnega teatra Ljubljana je preobražen v prostor, ki oscilira med zasebnim in uprizorjenim. Kuliso tvori čipkasta zavesa, ki služi tudi kot projekcijsko platno. Tam je še miza z računalnikom, ki služi tehnični opremi – z uporabo prenosnika Golec Horvat razmeji prizore in spušča glasbo – implicira pa spalnico. Sam naslov uprizoritve, ki mali Idaho zamenja za privatni lastni*,prav tako vzpostavi intrigantni razmislek o privatu, pogovornem izrazu za tisto, kar ni del gledališkega koncepta, kjer je vse razumljeno kot znak. Privatna oblačila, vedenje in prezenca so s tem razumljeni kot tiste eksklave civilne persone performerja, nekaj, kar naj bi pustil doma, preden stopi na oder. V tem nas nemara opomni na definicijo nonperformanca Jacka Halberstama, ki prav toliko kot performativ razkriva, da je performativnost hkrati tudi zapis tega, česar telo noče storiti, enako kot tega, kar bi morda lahko storilo (Female masculinity, 1998). Motiv iskanja dóma iz filma v uprizoritvi moj privatni lastni* tako prav skozi navidezne trenutke privata, ko Golec Horvat odvrača pogled od publike, ko je v svojem gibu mehka in neperformativna, najde izpeljavo v biti doma na odru (dialog o gibu Ana Dubljević; dialog o dramaturgiji in kontekstu Maša Radi Buh; dialog o dramaturgiji in izvedbi (asistent) Domen Šubelj).

To nas pripelje tudi do nemara največje odlike uprizoritve, njene svežine in aktualnosti v času preizpraševanja zakonitosti gledališča v oziru na fiktivno in resnično, ki bi ga lahko tako raziskal zgolj nekdo, ki preizprašuje domačnost gledališča. Čeprav družbeni izobčenci pogosto apliciramo metaforo gledališča na privat (igranje vlog v civilu), Golec Horvat stori ravno obratno in civilno vnaša na oder, ki velja za zatočišče fikcije. Fikcija kot neresnično pa je z njenim preizpraševanjem v literaturi začela v preobraženih podobah postajati zanimiva tudi v gledališču. Po dokumentarni fikciji v dodekalogiji Tomija Janežiča, avtofikciji denimo Eve Mahkovic v SNG Maribor ipd. je Golec Horvat prišla do izpeljave privatna fikcija. Oznaka gre z roko v roki z maksimo dreams are my reality, ki jo z vključitvijo komada Richarda Sandersona posvoji tudi Golec Horvat. Sanje so resničnost – gledališče pa je prostor, kjer postanejo resničnost, četudi še vedno v varnem zavetju fikcije.

Medtem ko poplesavanje v nogavicah po parketu, vejpanje, žnabljenje na pop hite in metanje po vzmetnici odlično vzpostavljajo vmesni prostor med sanjami - resničnostjo, domačnim - odrskim, privatnim - gledališkim, saj ujamejo ravnovesje med dovolj zanimivim gibalnim materialom za plesne izpeljave vsakdanjega, pa vključitev sonastopajočega Muhameda Kulauzovića deluje nekoliko preveč na prvo žogo. Slednji se v preobleki kavboja kaže kot namišljeni prijatelj ali sanjska figura, ki pa z izjemo enega od najatraktivnejših prizorov jezdenja vzmetnice večino časa preživi v nemem opazovanju Golec Horvat, s čimer mizansceno meče iz ravnovesja. Kljub temu uprizoritev moj privatni lastni* predstavlja konceptualno, vsebinsko, tehnično in izvedbeno izjemno dovršeno umetniško delo, ki se gledalstvu sestavi šele v naših glavah s pomočjo sanjske asociativnosti, ki tvori tudi dramaturško metodologijo predstave.