Ana Lorger, 20. 9. 2022

Upornost prosto zapravljenega časa

Matej Kejžar: PREŽIVLJATI ČAS PLESAJE (PČP). Pekinpah produkcija, Španski borci, 16. 9. 2022.
Foto: Petra Veber
Foto: Petra Veber
Foto: Petra Veber
Foto: Petra Veber

Zapravljanje časa do neke mere pomeni upor proti nenehni težnji po produktivnosti, garanju, delu in proizvajanju, torej proti temu, kar nas učita kapitalistična sodobnost in vanjo ovita protestantska etika. Proti deloholikom se giblje plešoče telo, izčrpano v svojem delanju niča, v trošenju energije zgolj zato, da se ta razgubi v vesolju, v neskončno ponavljajočem se gibanju časa, v katerem bi lahko ustvarili marsikaj, a smo raje plesali. Plesna predstava Preživljati Čas Plesaje v režiji Mateja Kejžarja je sicer še vedno zaključena predstava, v kateri plesalki Viktoria Bubalo in Dora Brkarić ter plesalec Daniel Petković ne zapravljajo časa, temveč ustvarjajo. A v svojem plesnoslužbenem času paradoksalno plešejo (govorijo) o prostem času. 

Slika sredi odra viseče rdeče tkanine, kjer na vsakem robu ena izmed plesalk ponavlja svoj gib, skorajda nevidno telo plesalca pa se skriva nekje vmes, nas pričaka že ob vstopu v dvorano in nas pospremi z glasnimi ritmi komada White Horse Jessice 6. Mešanica popa in elektronike po nekaj minutah utihne, zavesa pade, luči v dvorani se ugasnejo in opazujemo prostor iluzije. Ritem glasbe zamenja ritem hoje, giba, dihanja, plesnih korakov in medsebojnih kontaktov, medtem ko ritmi in besedilo komada še vedno odzvanjajo v naših mislih. Pozornost se usmeri na padlo rdečo tkanino, ki jo tri plešoče entitete zmečkajo na velik kup, ta asociira na posteljo, se vržejo nanj in začnejo govoriti. A ne izgovarjajo smisla, temveč nizajo nedokončane stavke, ki jih nato nadaljujejo s časovno zamaknjenim gibom. Takoj ko nekdo od treh želi povedati kaj preglobokega, njen ali njegov stavek preseka tišina, ki ji sledi gibanje, slednje pa se prenese na ostali telesi. Ali pa ne. Zdi se, kot da se tudi logika vzročno-posledičnih odnosov ruši. Dolgi premori, zamiki, razkrajanje plesne predstave na elementarne dele, kot so gib, glas, beseda, stavek z glasbo ali brez nje, vse to poteka počasi, atomizirano, vendar še vedno povezano v skupno tkivo prostora, časa in fizičnosti teles.

Zdi se, kot da se tudi logika vzročno-posledičnih odnosov ruši. Dolgi premori, zamiki, razkrajanje plesne predstave na elementarne dele, kot so gib, glas, beseda, stavek z glasbo ali brez nje, vse to poteka počasi, atomizirano, vendar še vedno povezano v skupno tkivo prostora, časa in fizičnosti teles.

Vsak izmed plesalcev ima svoj notranji ritem in sebi lasten način gibanja, pri čemer ostaja Daniel Petković izjemno neizrazit, plesalki Viktoria Bubalo in Dora Brkarić pa s svojo prezenco in energijo na odru prevzameta pozornost. Pomanjkljivo oblečeni, v kombinaciji z rdečo tkanino spominjata celo na začetek filma Climax, vendar veliko bolj upočasnjeno, sicer pa zelo natančno, jasno in v komunikaciji druga z drugo. Medtem ko Daniel Petković z velikimi črnimi očali kot piflar opozarja nase, kot da bi odločitev za očala koreninila v upanju, da bo rekvizit rešil njegovo nevidnost, Bubalo in Brkarić med seboj vzpostavita vez, ki jo sicer nenehno prekinjata, premeščata v naslednjo sliko, kolažirata in montirata. Predstava tako temelji na ponovitvah in prekinjanju, predvsem pa se igra s trajanjem, v katerem se nič ne zgodi, temveč zgolj in samo giblje. Vsi trije pa v lastni odvečnosti neproduktivnega zapravljanja časa neizmerno uživajo.

Trije glasovi, ki prihajajo iz globin njihovih teles in prežamejo prostor, se med predstavo kar naenkrat zlijejo z glasbo harmonske žalostinke, s čimer povzročijo, da se prostor in telesne relacije v njem kakor val začnejo prelivati z glasbenim prostorom, vse združeno v toku časa. Luč, sprva rdeče usmerjena na metaforično posteljo, se pomakne v ozadje, prej na postelji ležeča ali okoli nje hodeča telesa se zdaj razpršijo po prostoru. Plesalke se med seboj opazujejo, nasmihajo, njihovi obrazi izražajo pripoznanje. A za ta najdlje trajajoči srednji del predstave se istočasno zdi, da ima več koncev, a nobenega dokončnega. Deloma že razvlečen srednji del, ki v občinstvu vzbuja kanček nestrpnosti, se nadaljuje tako, da Daniel Petković v roke vzame veliko gmoto debele vrvi, s katero pa, v nasprotju s pričakovanji, ne stori ničesar, temveč jo zgolj vrže predse. Ker debela vrv na odru ne odpre nobene nove zgodbe, se zdi, kot da je tam odveč in da bi bilo bolje, če bi ostala zgolj del scenografske estetike, kot da se je prelevila v brezpomenski rekvizit.

A resnični zaključek predstave v nas prikliče začetek, le da tokrat rdeča tkanina ne visi, temveč leži na robu odra in se že zliva čezenj, v občinstvo. Plesalki in plesalec stopijo nanjo, v dvorani spet zasije luč, oni pa prepoteni in smeje plešejo, tokrat koreografsko skorajda usklajeni, večglasno pojoči: »Let me see you dance / let me see you move / put me in a trance / show me you can groove.« Njihove glasove preglasi ta isti komad, telesa se združijo v skupno koreografijo in uživamo, medtem ko na odru gledamo njihov užitek. Predstava nas s tem zaključkom pripelje do konca poti, v katerem je razpadla na elemente prostora, časa, govora in giba, nato pa se ponovno ujela v koherenco skupnega. Pomisleka, ki ju sporoča, pa sta dva. Prvi je dvom o tem, ali ni skupnost zgolj začasno srečanje v istem prostoru in času, ki v uporu do kapitalističnega vsakdanjika nima moči izven teh dveh kategorij. Da torej moč za upor črpa zgolj takrat, kadar se naključno ujame v paralelnem času brezdelja, zunaj njega pa vsi posamezniki sodelujejo v sistemu vsakdana, vsak na svoj individualni način. Po drugi strani predstava odpira tudi vprašanje, ali si lahko vsi ljudje prisvojijo to brezdelno in smisla izkoreninjeno časovno-prostorsko popotovanje ali pa si premnogi posamezniki in posameznice nikoli ne bodo mogli niti zamisliti prostega teka giba in glasu. 

Viktoria Bubalo, Matej Kejžar, Dora Brkarić, Daniel Petković

Ana Lorger, 16. 9. 2022
Površno iz globine
Ana Lorger, 16. 8. 2022
Nahajpani, prvič