Še preden je izgovorjena prva replika, se iz pločevinastih sten, ki s treh strani (ter stropa) tvorijo osrednje odrsko prizorišče, vije brezizhodnost. Tesnoba zaprtosti je to, ujetost v podpodje, v katerem nemoč delovanja poudarjajo še glasno tresoči mimohodi podzemne železnice. A kot se izkaže, je vsej turobnosti navkljub utesnjujoča kletna celica zadostno mesto za razgiban in učinkovit komični iztržek, ki pod lahkotnim videzom odmerja tudi reflektiran uvid v spodletelo medrazredno komunikacijo/dialog.
Del brezizgledne napetosti ustvarja niz dvojic, ki sestavljajo osnovno topologijo Mrożkovega dramskega besedila: zunaj-znotraj, zdaj-nekoč, zgoraj-spodaj, tu-tam, oni-mi. Protagonista, intelektualec in delavec, ki skupaj bivata v tej zadušljivi sobi, sta priseljenca, tujca brez družbenega glasu, izločena iz družbenopolitičnega dogajanja tam zgoraj, razpeta med zdajšnjim življenjem in življenjem drugod in nekoč … Vendar odrsko dinamiko veliko bolj odrejajo in krepijo njuna medsebojna razmerja, ki izhajajo iz njunih kulturnih, ekonomskih in ideoloških razlik – v dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića (redakcija prevoda Darja Dominkuš) glavni fokus uprizoritve, očiščene motivov disidentstva, aluzij politične oblasti, ovaduštva, v prvi vrsti ni tujstvo, temveč stik (no, in tudi tujstvo) ločenih družbenih razredov.
Tako se predstava Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković bolj kot na eksplicitno družbeno kritičen ali političen komentar aktualnega migrantstva osredotoča na gradnjo komedijsko strukturiranega sveta, katerega temelji so večinoma postavljeni pri Mrożku, uprizoritev pa ga širi tudi na raven giba in konkretne odrske situacije. Konvencionalno komedijsko matrico izkoristi za vzpostavitev osnovnega načina delovanja, ki ga nadalje namenoma destabilizira. Posledica te usmeritve je tranzitivna komika, ki se napaja ravno v trenutkih prehajanja med smešnim in ne več smešnim. Če v trenutku, ko konzervirana hrana poleti po zraku in pristane na zadnji steni, kavču in še kje, to proizvede predviden instanten komični učinek, se rezek vonj, ki prodre skozi maske občinstva in se tam zadrži skoraj do konca predstave, izvije iz zgolj komičnega okvira delovanja. Z režijskimi postopki uprizoritev podobno tudi na drugih ravneh postopoma načenja stabilno komedijsko logiko. Npr. zaboj banan je lahko v prvi instanci eden najpreprostejših in najprepoznavnejših komičnih elementov in tudi uprizoritev se ne odmika tovrstni uporabi. Vendar poleg drsečih olupkov isti element postane tudi nosilec drugih ne le humornih pomenov: kot improvizirano lepilo za izrezane sličice iz revij (fiksacija fetiša), kot preobilje/presežek hrane navkljub stradanju (fetišiziran objekt socializma), kot »banana republika« (prenesena pomenska figura). Predvsem pa se uprizoritveni ton zamenja s prizorom, ko se lika zazreta iz neprodušne škatle, stopita na rob odra in nagovorita občinstvo (»Zato čakajo v tišini in v temi …«), ter ob koncu, ki razblini še poslednje upanje razumevanja in solidarnosti.
Predstava Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković se bolj kot na eksplicitno družbeno kritičen ali političen komentar aktualnega migrantstva osredotoča na gradnjo komedijsko strukturiranega sveta, ki ga nadalje namenoma destabilizira. Posledica te usmeritve je tranzitivna komika, ki se napaja ravno v trenutkih prehajanja med smešnim in ne več smešnim.
Še posebej pa je tranzitivna komika vidna na ravni igre. Nejc Cijan Garlatti kot intelektualec (AA) in Marko Mandić kot delavec (XX) na podlagi karikiranja, stereotipizacije, prepletanja visokega in nizkega ter pretiravanj izpeljeta tudi izskoke iz polja humornega. Mandić se zanaša predvsem na vztrajno fizično akcijo oz. z repeticijo humorno izhodiščno stanje preobrne v resnejšo obarvanost, medtem ko Cijan Garlatti intelektualno superiornost in prezir do sostanovalca na začetku izraža kot del zdolgočasene igre, proti konca pa vedno bolj s hladno manipulacijo. Lika vseskozi tudi fizično delujeta kot nasprotujoča si organizma (Mandićev togi in s pokončno hrbtenico racajoči trup ter gibka Cijan Garlattijeva utelesitev), nekoliko neuravnoteženi so drugi izrazni nivoji: z minimalnimi gestami (bežnimi pogledi, zamolki) uspeta sugestivno izraziti podtekst, medtem ko govorno še nista dovršeno uigrala okretnosti in primerno učinkovite lege.
Čeprav je morda očitnejša infantilizacija gastarbajterstva (in delavstva), tudi intelektualni napuh ne ostane nedotaknjen – uprizoritev oba smeši enakovredno in ne pušča točk identifikacije ali moralizatorskega vzbujanja krivde. Ne gre torej zgolj za reprezentacijo izkušnje (tujstva in eksploatacije), temveč prav za to, da partikularno izkušnjo (s komedijskimi postopki) destabilizira, dekonsturira. Kot predstavnika svoje razredne umeščenosti sta AA in XX prepoznavna, hkrati pa ne dokončno konkretizirana. Temu sledita tudi scenografska (Igor Vasiljev) in kostumografska (Ana Janc) podoba, ki indicirata neko vmesnost med »domovino« (oz. lokacijo nekje južneje ali vzhodneje) in tujo državo (oz. ciljno destinacijo severneje ali zahodneje) ter tudi s tem odrsko pripoved vpenjata v sistemsko problematiko, pri čemer se potencialni kraji dogajanja razlikujejo zgolj v stopnji sofisticiranosti izkoriščanja in (politične) omike. Oprijemljivejši je čas, po eni strani ga določa novoletna zabava, ki se odvija zgoraj, po drugi strani pa glasba (npr. Bad Guy Billie Eilish), ki se jo pridušeno sliši skozi zidove (glasba Luka Ipavec).
Medtem ko AA na koncu spet nekaj navdahnjeno konceptualizira in teoretizira o možnosti skupne prihodnosti, se delavski razred … ponesreči? Če se Mrożkova drama sklene z brezizhodnostjo oz. je ta že vseskozi jasno naznačena, tokratna uprizoritev Emigrantov zareže v status quo in se izteče v neizogibnost, s čimer komični zaplet preobrne v poantirano resnost. Pri tem pa razpada ne napoveduje kot nek prihajajoči dogodek, ampak ga lucidno razpostavi kot dokončani proces – naivno bi ga bilo videti kot spodrsljaj – kot intelektualno aroganco, ki v svojem fantaziranju o »dobri in razumni skupnosti« ne vidi, kaj se ji dogaja za hrbtom.