Predstavo, razpenjajočo se prek desetih ur, nenehno spremlja diskurz o času. Nekakšna obsedenost s časom in trajanjem ni zavzela le javnega diskurza, temveč je mesto našla tudi znotraj strukture predstave, in še pomembneje, kot ena izmed ključnih rdečih niti kolaža zgodb, ki se vijejo prek številnih prizorov. Znotraj neverjetne in nepredstavljive enote časa, dveh trenutkov v dveh vzporednih časovnih obdobjih, medtem ko čakamo na čudež, ki bo rešil ženski, katerih zgodbi paralelno spremljamo, se zaplete in razplete celotna paleta zgodb. Del jih prihaja iz besedila Simone Semenič še ni naslova, ki je nastajalo sočasno, a neodvisno od procesa, del pa jih izhaja iz osebnih zgodb nastopajočih v predstavi. Osebni prizori so nastali na podlagi principa psihodrame, s katerim se ukvarja režiser Tomi Janežič in ki predpostavlja postavljanje življenjskih dogodkov v prizore, kjer protagonist, tisti, ki postavlja prizor, uporabi svoje soigralce ter jih vključi v prizor, skozi katerega predeluje različne scenarije. Tokrat so scene nastale okoli tematike Don Juana, fikcijskega lika ženskarja, kar se kaže predvsem v temah prizorov, ki se vseskozi dotikajo medosebnih odnosov med moškim in žensko, znotraj pa izstopa še ponavljajoča se podoba moškega kot ‘mačota’, frajerja pa tudi ženskarja.
Nanizani prizori, nihajoči med osebnimi zgodbami nastopajočih v predstavi (igralci) in med izseki iz teksta Simone Semenič, se sprva ne prelivajo eden v drugega. Med njimi se dogajajo pavze, kjer igralci izstopijo iz vlog pa nato prevzamejo druge, komentirajo proces nastajanja predstave. Fragmentarnost poudarja format pripovedovanja, ki zaznamuje celotno estetiko predstave in kjer se nastopajoči vračajo v tisto, kar naj bi bili resnični dogodki iz njihove preteklosti. Sebe in druge včasih postavljajo v situacije, ki jih ne odigrajo do potankosti, ampak jih prek uporabe kostumov in rekvizitov z distanco le nakazujejo, medtem ko se v druge prizore popolnoma potopijo in v njih ni čutiti odmaknjenosti od dogajanja. Med opazovanjem, komentiranjem in soustvarjanjem poteka niha tudi režiser Tomi Janežič, ki ves čas sedi na robu uprizoritvenega prostora in nenehno posega v dogajanje, tako na lastno pobudo kot zaradi naslavljanja nastopajočih.
Lok predstave nas prek številnih odmorov, premikov in preureditev prostora pelje od fragmentiranosti k vedno večji poetičnosti, h kateri pripomorejo glasba, nabor bolj in manj znanih pesmi pa luč, ki se od delovne vedno bolj premika k temi, žarometom in majhnim lučkam, ter ne nazadnje hitrejše in intenzivnejše prepletanje prizorov in zgodb. Sicer je uprizoritev razdeljena na več delov, vsakega izmed njih pa zaznamuje drugačna razporeditev scenografije, odra in publike v prostoru, kar lahko povežemo s principom poglavij, med ‘odmori’ pa se na zgornjem odru odvija serija avtorskih prizorov Staneta Tomazina. Ti naj bi bili po pričanju igralca umeščeni tja zato, ker jih kljub svoji prizadevnosti Janežič ni želel ali mogel vključiti v prej omenjene dele. Kot edini s serijo individualnih prizorov, prostorsko ločenih od ostale uprizoritve, izstopa (tako znotraj samega poteka kot tudi zaradi svoje izvedbe) in prek kolaža prizorov morda še najbolj od vseh slika zgodbo o lastnem trudu in želji, ki se po eni strani nanaša na donhuanstvo in osvajanje, po drugi strani pa na trud in željo po ustvarjanju.
Tako kot sama razplastenost predstave med različnimi zgodbami, uprizoritvenimi pristopi in referencami so kompleksne in v mnoge smeri segajoče tudi tematike, ki jih celotna uprizoritev razpira. Med prevladujočo tematiko seksualnosti, ljubezni in odnosov moški-ženska se dotika tudi polja smrti, časa, trenutka, popolnosti, gledališča in ne nazadnje čudeža, ki ga čakamo tistih deset ur. V zadnjih prizorih se zdi, da predstava s svojo poetičnostjo močno teži k neke vrste katarzi in čudežu, a obstane tik pred njim.
Morda se je smiselno na tej točki dotakniti še ene izredno dolge uprizoritve, ki se je odvila v letošnjem koledarskem letu, in ne kakovostno, ampak strukturno primerjati njuna formata. Skupaj v avtorstvu in izvedbi Leje Jurišić, Marka Mandića in Samire Osmanagić je šesturni performans, kjer sta izvajalca na odru ves čas, brez prestanka, brez odmora. Nenehno ustvarjata material, nenehno nastopata, nenehno sta prisotna. Gledalci imajo sicer možnost zapustiti dvorano, kadar želijo, a tu ni prisilnih pavz, ki zaustavijo dogajanje. Publika lahko tako soobstaja in je soprisotna skupaj z njima vseh šest ur, kar ustvari med njimi skupni pakt o vztrajanju in drugačno percepcijo časa, ki omogoča popolno potopitev v uprizoritev, ‘čudež’ pa je odnos med njima, njuno sodelovanje.
Dolžina, obsežnost in format predstave še ni naslova imajo svojo moč, saj kopico bolj in manj kvalitetnih in smiselnih prizorov stisnejo v impresijo občutkov celotnega dne, na katere močno vpliva trajanje in preživljanje dneva v naključno nastali skupnosti, ki želi vztrajati do konca. V pozabljanju se zato lahko oblikuje posplošen vtis celote, ki ne odseva občutkov in mnenj, ki so se pojavljala čez dan, in ki je lahko veliko pozitivnejši, kot se je zdela predstava med svojim trajanjem.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke s seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/