Kaja Novosel, 17. 6. 2022

Tri minute slave za milijon minut neminljivih spominov

Yuliia Yemets - Dobronosova: TRI MINUTE SLAVE. Radio Slovenija, 16. 6. 2022.

Foto: Pixabay

Zadnja premiera Radia Slovenija v poslušanje ponuja radijsko igro, ki je predvsem v družbenem kontekstu nesmiselnega in primitivnega vojnega napada Rusije na Ukrajino še toliko bolj zahtevno in čustveno doživetje. Tri minute slave ukrajinske avtorice Yuliie Yemets - Dobronosove ponujajo dvojno dinamiko tako intimno-ljubezenskega kot tudi obče družbenega trenja, ki tvori fabulo, polno zaobratov in presenečenj. Trk štirih oseb v vojnem času (izvorno postavljen v leto 2014) postopno razkriva njihove predvojne vezi in jih umešča v drugačno luč, ki je toliko bolj dramatična, navsezadnje pa tudi ogrožajoča.

Režiser Alen Jelen prizorišče postavlja v verizem zasebnega interjerja, kamor vojna in njene posledice vdirajo le v gostem dialogu, ki ga povečini vodita univerzitetna profesorica Larisa (Mojca Fatur) in oče njenega (bivšega) mlajšega ljubimca Oleg (Blaž Valič). Umestitev v interjer z izrazito naturalističnimi zvoki vretja vode, tuširanja in ostalih pregibnih zvokov domačega okolja se zdi smiselna predvsem v odslikavi kontrastnosti varnega zavetja (kjer se nahaja tudi poslušalec) v nasprotju z divjim vojnim stanjem, ki je le stilizirano nakazano v manjših glasbenih odsekih, dramaturško osmišljenih tudi kot podčrtovanje dialoga – posebej pomenski so krajši klavirski toni, premišljeno nanašani na replike (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden). Izvedba dramskega besedila, ki v stilnem smislu na začetku daje vtis absurdistične drame, potem pa se bolj in bolj premika v dramski realizem z močnimi impresionističnimi elementi, je režijsko ustrezna in dramaturško smiselna (dramaturginja Vilma Štritof), ker ne zahaja v možno melodramatičnost, temveč bolj kot na podpihovanje težkih in čustvenih tem stavi na primikanje dogajanja k poslušalcu. Privatizem dogajanja mu namreč da vedeti, da je vključen v dramo, za katero postopno odmotava klobčič, zapleten med ljudi, med katerimi so nekateri še živi, drugi pa ne več. Tudi pogovorni jezik se bliža naravni govorici vsakdanjika in s tem približuje like, ki v vojnem stanju v svoji državi postajajo ljudje iz mesa in krvi, kar daje radijski igri izrazito čustveno vrednost.

Izvedba dramskega besedila, ki v stilnem smislu na začetku daje vtis absurdistične drame, potem pa se bolj in bolj premika v dramski realizem z močnimi impresionističnimi elementi, je režijsko ustrezna in dramaturško smiselna (dramaturginja Vilma Štritof), ker ne zahaja v možno melodramatičnost, temveč bolj kot na podpihovanje težkih in čustvenih tem stavi na primikanje dogajanja k poslušalcu.

Tudi igralska interpretacija teži k naturalizmu: Mojca Fatur v vlogi protagonistke in Blaž Valič kot njen glavni oponent – ali pa je le obratno? – ustvarita jasen in napet konflikt ter vzbujata nenehno prevpraševanje njunega odnosa, predvsem pa poslušalcu uspešno in celovito nastavita dva pogleda na identično situacijo, ob katerih ne moremo zanikati ne ene ne druge razlage. Predvsem Blaž Valič kot Oleg, katerega sin se bojuje za domovino, večplastno interpretira lik zaskrbljenega očeta, ki ne ve, koga obremeniti za to, da njegov sin lahko v vsakem trenutku postane vojna žrtev in le spomin za tri minute slave. Morda najzahtevnejša, a tudi najnatančneje izdelana je interpretacija Lucije Harum v vlogi Stasie, ki venomer plava med bolečo realnostjo in tolažečim umikom v svoj skonstruirani sanjski svet, v katerem je še vedno skupaj z v vojni padlim zaročencem. Njeno okarakteriziranje medicinske sestre, ki živi v svoji vmesnosti, je organsko, poslušalca pa stalno izziva k premlevanju, kaj je resnično in kaj izkrivljeno. Njena morbidna ponavljajoča se pesem o črni zorani zemlji ločuje časovno logično dogajanje na krajše postaje, pri čemer je vsaka bolj in bolj zaostrena, identičen napev z vsakič drugačnim besedilom pa se pojavlja tudi kot napoved razgaljanja novih dramatičnih zasukov o preteklosti, zdajšnjosti in možni prihodnosti, v katero so vključeni vsi liki.

Bistrost poslušanega je vpisana že v sami besedilni predlogi, ki vzpostavi jasno dramsko situacijo in konflikt ter postopno in inteligentno dozira informacije, zato je hvaležna za radiofonski medij. Naslovne minute se v besedilu nemalokrat ponavljajo kot še en refren, ki izpostavlja predvsem tehtanje (preveč) kratkotrajne »slave« ob moralnem samožrtvovanju za domovino v primerjavi z neskončnim časom, ki svojcem in bližnjim ostane poleg spomina. Ob tem pa vsekakor ne moremo obiti niti čustvene vrednosti poslušanega, saj se zdi, da slišimo precej konkretne ljudi iz mesa in krvi, ki jih dandanes srečujemo bodisi na ulicah bodisi o njih poslušamo v vsakodnevnih poročilih. Čeprav radijska igra ne ponuja rešitve za katastrofalno vojno ozračje, ki ga očitno proti vsem pričakovanjem še vedno ne bo konec, pa jasno usmerja pozornost na civilno prebivalstvo okupirane in zatirane države, katerega skrbi in žalosti si v svobodni državi verjetno ne moremo predstavljati.

 

Radijska igra Tri minute slave je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 16. 6. 2022. Posnetek bo mogoče poslušati na https://365.rtvslo.si/.

Darja Hlavka Godina, Lucija Harum, Alen Jelen, Blaž Valič, Vilma Štritof, Urban Gruden, Mojca Fatur

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 31. 5. 2022
(Ne)moč Penelop(iad)e
Kaja Novosel, 24. 5. 2022
Pa si dajmo predstavljati