Kaja Novosel, 14. 9. 2021

Tragedično

Rok Vilčnik - rokgre: PRAVI HEROJI. SLG Celje, 10. 9. 2021
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Komedija ima v Sloveniji deficitaren položaj, saj se tako institucionalna gledališča kot tudi (sodobna) slovenska dramatika redko lotevajo primarno komičnih besedil; bolj kot ne se določena mera raznih tipov humorja delno vpenja v resnejše dramske žanre. Kljub vsakoletnemu natečaju za žlahtno komedijsko pero v organizaciji Mestne občine Celje in SLG Celje je komedija še vedno malo zastopana, če pa že je prisotna, se zdi, da nemalokrat ostane na plitvinah že zlizanih stereotipov malih Slovencljev na stičišču večjih narodov, ki jih tepe lastna zaplankanost, bogati pa dialektalna raznorodnost – ki je hkrati močan označevalec in prinašalec vseh vrst (neugodnih) lastnosti, ki jih posamezna regija teoretično poseduje.

Uvodna predstava velikega odra SLG Celje pred občinstvo postavlja »šarfno komedijo« Pravi heroji lanskega žlahtnega komediografa Roka Vilčnika - rokgreja. Zdi se, da je večkrat nagrajeni avtor edini slovenski sodobni dramatik, katerega osrednji tekstovni žanr ostaja komedija, v kateri se z natančnim targetiranjem problematičnih družbenih točk satirično loteva aktualnega dogajanja in vsesplošne slovenske atmosfere, pri čemer je zelo uspešen: spomnimo se njegovih dram Naše gledališče, Tarzan in Ljudski demokratični cirkus Sakešvili (prvi dve nominirani, tretja pa tudi prejemnica nagrade Slavka Gruma), ki so ne le po humorju, temveč tudi po družbenih, socioloških, psiholoških in političnih temah, ki jih razpirajo, stične najnovejšemu tekstu. Pravkar uprizorjeno besedilo ponuja pretanjeno izbrano dramsko situacijo in dramaturško obetaven konflikt – koncipiranje in realizacija luksuznega mariborskega pokopališča, ki bo najboljše pokopališče od Slovenije do Balkana, vodi v kup (komičnih) preglavic, pri čemer pa se postopoma izkristalizirajo umazani posli v projektu. Dobra dramska osnova sama poganja dogajanje, znotraj katerega pa rokgre nadaljuje svojo avtorsko poetiko in izpostavlja probleme, ki jih občuti v družbi: požrešnost kapitalizma, sebičnost in egocentrizem (tako ali drugače) dominantnih ter (mentalna in družbena) ubožnost malih posameznikov. Z dodatnimi pikrimi aktualnopolitičnimi komentarji pa dramsko dogajanje še dodatno zaokroži v celostno sliko močvare slovenske krajine, ki je sicer kakor toliko zabavna v svoji naivni ozkoglednosti, a v taisti ozkoglednosti hkrati boleče površinska.

Zametke vsega naštetega sicer zaznavamo tudi v sami uprizoritvi režiserja Sama M. Strelca, pri čemer še najbolj do izraza pride tragikomično življenje protagonista, grobarja Caneka (Aljoša Koltak), ki je zelo stičen Vilčnikovemu Pavleku iz istoimenske monodrame (leta 2004 ravno tako nagrajene z nagrado žlahtno komedijsko pero), kar zopet kaže na avtorjev fokus na protagoniste, ki jih življenje kljub njihovi dobroti ves čas tepe in ponižuje. Tu se konceptualna poglobljenost bolj ali manj konča, saj se preostale ključne družbene, moralne in politične teme zmažejo v lahkotnem, nepoudarjalnem dogajanju brez targetiranja kompleksnejših nastavkov besedila, v naslanjanju na situacijo in ne na same like, navsezadnje pa pod preobilico sicer pristnega mariborskega dialekta, ki je ne le zelo intenziven, temveč (glede na izvirni tekst) še dodatno popačen z nepotrebnimi napakami (tragedija – tragedično, heroina – heroin), ki like (še bolj) poneumijo, namesto da bi jim dali neko dodatno karakteristiko. Problem rabe slovenskih narečij v gledališču in filmu ni nov, saj marsikdaj prevprašujemo adaptacijo naturalističnega govora na odru ali platnu – s tem pa se izjemno težko izognemo etiketiranosti z regionalnimi lastnostmi, ki lahko sicer ponujajo določeno mero kratkočasne zabave, na drugi strani pa hitro uidejo izpod nadzora in posledično povzročijo preveč površinske like in prehitro zaključene zgodbe.

Uprizoritev v konceptualnem režijskem smislu ne prevprašuje teksta niti ne podčrta subtilnejših tem, ki jih besedilo ponuja, temveč se zadovolji z instantnim humorjem izbranega jezikovnega področja, ki se hitro izpoje – ostanejo pa karakterno siromašni liki, ki jih dobro poganja čvrst tempo dogajanja (dramaturgija Alje Predan) v dokaj enostavnem vizualnem odrskem okolju, ki ne prinaša novitet, temveč še poudari splošnost in preprostost generičnega (vzhodno) slovenskega okolja – scenografija (delo Patrika Komljenovića in režiserja Strelca) z animacijo (ravno tako Komljenović) je najzanimivejša v prvih prizorih pokopališča, ko je čez celoten oder raztresen kup mrtvecev, potem pa usahne v dobesednosti sobe, mrliške vežice, kopališča ipd. Animacija zavesastega ozadja z vklopi in izklopi sicer ponuja nekakšno osnovno kadriranje na več prizoriščih nanizanega dogajanja, na katero se naslanja tudi režija: ta očitno stavi na gladkost dogajanja in bombastičen šok efekt novih in novih presenetljivih peripetij, škoda pa je, da pri tem pušča premalo prostora za večpomenskost karakterjev – pri čemer bi bilo zelo zanimivo, če bi poskušali stereotipe, s katerimi so zaznamovani, preseči, ne pa jih še bolj podčrtati.

Če Aljoši Koltaku v vlogi Caneka še uspe vtisniti nekaj večplastnosti in pokazati ranljivo plat lika, pa ostajajo preostali liki – vključno z vizualno plastičnim Batmanom (Tarek Rashid) – ukalupljeni v ozek okvir enoznačnih stereotipov, ki situacijsko ne dopuščajo možne poglobljenosti karakterja in zletijo mimo kot skonstruirane dramske funkcije. Največjo škodo pri tem utrpi sicer perspektivna mlada igralka Lucija Harum, ki se znajde v skrajno problematični vlogi mariborske candre Lilike, ki jo boli naivno zaljubljeno srce, zato se razdaja vsem, na koncu pa pač pristane na razmerje s tistim, ki jo ima res rad in »ki jo bo poročo pa froca naredo«. Če dramska predloga ponudi njen vsaj delni upor, ko zavrne rojstvo otroka v grdi svet, uprizoritev to spregleda in pusti lik mlade ženske, da se pač sprijazni z materinsko usodo, ki ji je očitno namenjena.

Kljub vsem pomanjkljivostim je predstava sorazmerno kratkočasna, saj je dinamična in okleščena nepotrebnega balasta, ki bi zaviral njen tempo.

Kljub vsem pomanjkljivostim je predstava sorazmerno kratkočasna, saj je dinamična in okleščena nepotrebnega balasta, ki bi zaviral njen tempo. Hkrati se zdi, da se je premierska publika iskreno zabavala že od prvih (štajerskih) replik, saj tekst očitno gledalcem ponuja tudi določeno mero poistovetenja: od nikoli pozabljenih konfliktov »domobranci ali partizani« (čeprav tragikomično pokaže, da so na koncu vsi isti mrliči) pa do viol, ki »štihnejo« navijača Olimpije (pri čemer je glavni problem, da bo Emonec pokopan v nikoli do zdaj tako zelo onečaščeni štajerski grudi). Skorajšnji konec je tipično rokgrejevsko nežno idealističen in ponudi neko pristno, vsesplošno resnico, ki gledalca lahko gane: Batman invalidu in luzerju Caneku pove, da so pravi heroji običajni ljudje, ki životarijo v svojem vsakdanu in se v njem (ali z njim) borijo proti krivicam – a kaj, ko na koncu pravo katarzo (?) v resnici ponudi Canekova tečna Oma v utelesitvi Gojmirja Lešnjaka - Gojca. Ob tem lahko spet opazimo še en tipičen fenomen slovenske komedije, ko se zdi snovalcem zasedbe nemalokrat bolje in smešneje (pa je res?), da staro žensko namesto neke igralke, ki bi vlogo lahko zasedla (sploh ob dejstvu, da je v dramatiki še vedno pogosto opazno večje število moških kot pa ženskih vlog), karikira starejši moški – pri čemer je popolnoma jasno, da gre za moškega, saj je to še bolj »smešno« (ali pa pokroviteljsko).

Slovenci smo torej kljub utopičnim sanjam o herojstvu očitno narod, ki mu usodo krojijo in rešujejo razne mame in omike, medtem ko uteho iščemo v stripih in sanjarjenju o sinu (!) zdravniku; nekako tako lahko sklenemo (bodisi dejansko bodisi preveč prikrito sarkastično) sporočilnost uprizoritve, katere dramska predloga vendarle ponuja nekoliko bolj poglobljeno analizo družbe in stanja posameznika v njej. Zadnjo repliko in hkrati aktualno satirično ost predstave zaluča Batman, ki »spozna«, da je mala deželica, kjer se sklene srečna zgodba, v resnici Madžarska (kar je sicer intervencija v dramsko besedilo), pri čemer je duhovita odjavna špica, ki se po aplavzu predvaja na zavesi, v celoti izpisana v madžarščini. A tolažilni domislici navkljub v ozadju ostane grenko spoznanje, da v tem primeru nismo nikakršna Madžarska, temveč deželica, kjer gre moralno marsikaj hudo narobe, ampak kjer se vsaj lahko nasmejimo drug drugemu, saj je jasno, da s(m)o Gorenjci škrti, Ljubljančani naporni, Primorci počasni, Štajerci pa – vsi pijanci (Canek: »Ja, pijem, ja – pa kaj? Štajerci so itak fsi pijanci.«) Kaj so Štajerke, pa, kot kaže, niti ni vredno omembe. 

Lucija Harum, Patrik Komljenović, Gojmir Lešnjak, Tarek Rashid, Aljoša Koltak, Alja Predan, Samo M. Strelec

Povezani dogodki