Another Crying Game / Še ena igra solz je odmev albuma Crying Games iz leta 2011, v katerem Irena Z. Tomažin raziskuje svoj glas, z njim eksperimentira, ga predvaja z diktafona in ga spaja z raznoraznimi šumi. Na novem albumu lahko torej slišimo nadaljevanje prvega projekta, le da je najnovejši album veliko bolj melodičen, saj je umetnica tokrat v pesmi vključila inštrumente in sodelovala z glasbeniki, kot so Andraž Mazi, Samo Kutin, Jernej Babnik Romaniuk in Joséphine Evrard. Predstava Še ena igra solz je torej izrasla iz dolgoletnega raziskovanja glasu in v dialogu z izdajo novega albuma – predstava je njegova predstavitev kot tudi popolnoma samostojno umetniško delo. 

Obokana dvorana Gledališča Glej je spremenjena v prostor spomina, krhkega in brezčasnega, kar odmeva v s stropa ob strani visečih školjkah, v na nitkah visečem lesenem oknu s pomarančo ter v lestencu. V tem prostoru se kot popotnica znajde Irena Z. Tomažin. V rokah namreč drži shruti škatlo, indijsko glasbilo, ki spominja na kovček, a ob premikanju meha oddaja harmoniki podoben zvok. Performerka se v prostoru znajde ob petju prvega komada na albumu The Night of the Soul, ki je sicer nastal ob umetničinem kreativnem procesu na programu Inštituta Grotowski. 

Zvok, ki spremlja predstavo in ustvarja njeno atmosfero, je zvok stekla – steklenega kozarca, frnikol, lestenca. Zvok tega krhkega materiala nas pospremi že na samem začetku, ko Irena Z. Tomažin v kozarcu drži frnikole in jih vrti, ter se pojavlja tudi v nadaljevanju predstave. Njegov pomen se oblikuje v pesmi Ne vem zakaj, v kateri glasbenica in performerka tematizira ujetost med preteklostjo, ki pot naprej ves čas zaustavlja, in prihodnostjo, ki ves čas govori, da je to edina možna pot. Irena Z. Tomažin to stanje opiše tudi kot visenje na tanki niti lekcije, s čimer se besede materializirajo v scenografski metafori. Pesem Ne vem zakaj istočasno govori o razklanosti med mislimi in telesom – ko telo skuša nadaljevati pot naprej, ga misli zaustavljajo. To Irena Z. Tomažin zelo dobro izraža tudi z odsekanim gibom, kjer se zdi, da na telo delujejo zunanje sile in ga vlečejo vsaka v svojo smer, čeprav ima gibanje pod nadzorom. Vse bolj se tudi zdi, da prostor izraža umetničino notranjost, ki pa je plavajoča, asociativna in nelinearna, visenje na nitki pa stopa v dialog s podobo stekla – meja med celim kozarcem in njegovimi črepinjami je kot tanka nit.  

Kljub tematiziranju solz, ki jih po navadi povezujemo z žalostjo, pa obraz Irene Z. Tomažin skozi predstavo ostaja brezizrazen in telo neekspresivno, s čimer se umetnica izogne elementom solzavosti, ki bi predstavo lahko hitro preplavili, saj besedila pesmi tematizirajo ljubezen, medosebne odnose in svet čustev.

Pripoved v predstavi oblikujejo ponovitve in podvajanja oziroma množenje. Kot bi skušala razbirati pomen iz zvezdnih konstelacij na nebu, Irena Z. Tomažin iz kozarca na bele prte na tleh meče frnikole, ki se nato razpršijo po prostoru. Za trenutek se vanje zazre, nato pa nadaljuje performans. Frnikol je vedno več, najprej zgolj nekaj v manjših kozarcih, nato jih performerka prinese zvrhan velik kozarec. Usujejo se na prt, zavije jih v culo, z njo ustvarja stekleni zvok, nato pa jih vrže po tleh, da se razletijo. Igra s frnikolami je sicer izjemno stara, masovna proizvodnja teh steklenih in keramičnih igrač pa je bila v porastu v 19. stoletju, zato nas njihova prisotnost na odru premakne v drugačen čas. Frnikole so istočasno tudi zbirateljski predmet, vsekakor pa nostalgičen spomin; na otroštvo ali na svoje prednike. Krhkost spomina in nostalgija se tako odražata v zvoku stekla: okenskega, tega, ki ustvarja lestenec, kozarce, frnikole … Steklene frnikole asociirajo tudi na solze – motiv, o katerem Irena Z. Tomažin piše v gledališkem listu in ki se pojavlja tudi v naslovu predstave oziroma albuma.  

Pesem Vsemu, kar je blizu na primer vsebuje Hafisove verze in govori o ljubezni, nekatere verze za besedila Tomažin jemlje tudi od Antonina Artauda, pesem Realnost iluzij pa je na primer nastala za Anjutino pesniško zbirko Rane rane leta 2020. Kljub tematiziranju solz, ki jih po navadi povezujemo z žalostjo, pa obraz Irene Z. Tomažin skozi predstavo ostaja brezizrazen in telo neekspresivno, s čimer se umetnica izogne elementom solzavosti, ki bi predstavo lahko hitro preplavili, saj besedila pesmi tematizirajo ljubezen, medosebne odnose in svet čustev. Gre namreč, kot jih označuje tudi avtorica sama, za avantšlagerice, pri njih pa je ekspresivna emocionalnost tipična. Tako kot gib ne izhaja iz čustvenih impulzov, temveč se telo kontrolirano giblje po prostoru, je tudi glas Irene Z. Tomažin zavestno oblikovan – umetnica ga obvladuje kot objekt, ki je istočasno nematerialni subjekt predstave. Glas in zvok Tomažin raziskuje tudi s pomočjo telesa in različnih materialov, zanima jo fizika sprememb, kot je na primer tolčenje po prsnem košu med petjem (pesem Bitje srca) ali pa zvok frnikol ob njihovem udarcu ob steklo, ob tla ali ob drgnjenju druge ob drugo. Predstava je zasnovana kot raziskovanje in predstavitev izsledkov brskanja po glasilkah, glasu in notranjosti, iz katere prihaja. 

Tako kot frnikole se množi in podvaja tudi glas: umetnica poje pesem, ki jo predvaja na telefonu, telefon pa zapre v steklen kozarec, s čimer ustvarja drugačno akustiko – do neke mere tudi odmev. Pesmi prihajajo tudi iz radijskega sprejemnika in iz zvočnika, kvaliteta teh različnih izvorov pa ustvarja izvirno večglasje. Dramaturgija podvajanja, nelinearna pripoved, meditativna in umirjena distanca, s katero Irena Z. Tomažin obvladuje prostor in telo, predvsem pa svoj glas, ustvarjajo Še eno igro solz za izviren izraz človekove notranjosti, ki dobi odmev v jasni, izčiščeni in umirjeni zunanjosti gledališkega izraza.