Kaja Novosel, 15. 12. 2021

Tiho bodi, ženska

Simona Hamer: NEMI LIK. Radio Slovenija, 15. 12. 2021.

Foto: ShemetN

Nemi lik, jedrnato uprizoritveno besedilo dramatičarke Simone Hamer, fenomenološko ne raziskuje niti tišine niti molka, temveč ozkost nemosti dramske osebe, ki se vpenja v okvir spola in družbenega konteksta. Ne glede na kompleksnost pojma in pojavnosti spola tekst načeloma implicira ženskost protagonistke (»Lik ima prsi.«), ki z razkrivanjem telesa in nemostjo vzpostavlja kritično distanco do družbenega trenutka – zdi pa se, da tudi hkratno kritičnost (do) publike. Besedilo se z radijsko podobo v režiji Ane Krauthaker in dramaturgiji Vilme Štritof skupaj s tonsko mojstrico Sonjo Strenar odziva kritično in progresivno, kar poskuša storiti z nivojsko razplastenostjo, a hkratno tematsko enojnostjo. Neslišnost ženske, ki je (ne le od moških, temveč celo od drugih žensk ali pa same sebe) zadušena entiteta, je v današnji nezmožnosti konstruktivnega dialoga aktualna snov za družbeno angažirano umetnost, zato se zdi umestitev v repertoar premišljena, ne nazadnje pa tekstovno gradivo predstavlja tudi izziv za ustvarjalce, kako uglasiti nemi lik v zvočno okolje, da se razpre kot možen in otipljiv karakter.

Kratko radijsko igro zvočno sestavljajo tri podobe, ki so med seboj (pre)ohlapno zvezane prek različnih vizur »nemosti«: začetni del slika univerzalno nemost, ki je za poslušalca težko razumljiva bodisi zaradi hrupnosti in prekrivnosti različnih zvočnih podob bodisi zaradi deformacije govorečega glasu (na primer zaradi sočasnega hranjenja). Ravno z radikalnim pretiravanjem zvočne vsebine uvod doseže svoj namen: nemost kot nemožnost slišanja, poslušanja in izražanja v polju vsesplošnega hrupa, ki ustvarja okolje čudaškega disfunkcionalnega cirkusa – kar še poudarja vmesna glasbena podlaga v paradoksalni maniri žalostnih klovnov (glasbenik Goran Krmac). Prvemu sledeči osrednji del dogajanja se primika k besednemu razgaljanju nemega lika, v katerem Anja Novak očarljivo ostro, a hkrati duhovito plast za plastjo lušči Nemi lik. Podoba sredinskega dela je vezana na dramsko predlogo, izvede jo integralno in začrta v primerni interpretativni ironiji, pa hkrati toplini. Anja Novak v zvočno sliko prinaša vitalnost tako glasu kot vmesnih predahov, v svoji interpretaciji je jasna in prepričljiva, tekstovnega pa se loteva z družbeno angažiranim lirizmom, ki kaže pristen odnos do (u)besede(nega).

Anja Novak v zvočno sliko prinaša vitalnost tako glasu kot vmesnih predahov, v svoji interpretaciji je jasna in prepričljiva, tekstovnega pa se loteva z družbeno angažiranim lirizmom, ki kaže pristen odnos do (u)besede(nega).

Sklepni del za konec ob difuznih tubističnih vložkih predstavlja družbeni kontekst in podobo ženske v njem, kot ga vidijo ustvarjalke radijske igre: v polifonem nizanju izjav raznoterih ženskih glasov se oblikuje pozicija ženske danes, ki jo utišajo drugi, lahko pa se pravzaprav utiša kar sama – za vsak primer. Intervencija v besedilo oziroma njegova dopolnitev sicer predstavlja nek zeitgeist, ki je za poslušalca lahko zanimiv in privlačen, saj poskuša biti širši v vizuri problematike (v spominu ostane izjava »Nemo se počutim, ko me skurcajo feministke, da nisem dovolj feministka.« In takoj zatem »Dej tih bod, ženska.«), a je le začrtan in premalo radikalen, da bi vplival na poslušalca tako, kot je bilo verjetno konceptualno zamišljeno. Polifonija je prekratka, njenega zvena pa premalo, da bi se vzpostavilo ogledalo, ki bi družbi pokazalo rigidnost položaja (ne več) Drugega spola; namesto tega sklepni del, ki ga s prvim ali drugim delom težko povežemo v integralno celoto, odzveni nekoliko medlo in v navezavi z zloveščo tubo (ki v prvem delu vsebinsko učinkovito podloži situacijo) že skorajda tarnajoče. Finale radijske igre tako ponuja možnost premišljene dopolnitve besedila in njegovo kontekstualizacijo v zvočnem polju, a ostane le pri zarisu nečesa, čemur bi poslušalec rad prisluhnil dlje in intenzivneje.

»Kdor je navajen, nima izbire,« je zaključna replika, preden radijska igra spet obnemi in se radijsko dogajanje nadaljuje z odpovedjo radijske igre (z moškim glasom). V spominu ostanejo drobci pomenskih replik, bežne asociacije ter občutja, ki pa se zaradi prerazpršene eklektičnosti zvočne realizacije težko zlepijo v celostno doživetje radijske igre. Poslušalec Nemi lik dojema bolj kot trodelno shemo, ki je smotrno koncipirana, a ji zmanjka kakšen korak do tega, da bi osvetlila srž problema nemosti ženske – in posledično tudi nemosti lika.

 

Radijska igra Nemi lik je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v sredo, 15. 12. 2021. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/12/kratka-radijska-igra-114/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.

Ana Krauthaker, Sonja Strenar, Vilma Štritof, Anja Novak, Goran Krmac

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 13. 5. 2022
Odhajanja in obupavanja
Kaja Novosel, 6. 5. 2022
Da b' adn pršu, ka b' mene rješu
Kaja Novosel, 20. 4. 2022
Prepolno tuge in sreče