Ana Obreza, 13. 5. 2022

Tesnoba tesni tesno

Philip Ridley: RAZPARAČ. SNG Nova Gorica in Gledališče Koper, premiera 5. 5. 2022, ogled ponovitve 6. 5. 2022.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Kam se zazira pogled mladega moškega v mraku? Kaj gleda? Ali sploh kaj vidi? Je sploh mlad? Njegov pogled je nenavadno utrujen. Ali pa sploh še ni odrasel? Njegova nepremičnost se vendar zdi tako nebogljena. Ta nekdo tam deluje zelo sam. Pozabljen od sveta, ždi v mraku. Pa je sploh res sam? Kaj sta tisti figuri v ozadju? Sta sploh dve, je ena sama? Mar v senci kota spi par, združen v ljubezenskem objemu, ali v eno telesno lupino ujeti duši siamskih dvojčkov? Duši, se pravi: dúši ljudi? In naenkrat se zdi, da strmečega moškega nekaj duší …

Razparač razpira vprašanja in sproti para porajajoče se odgovore. Absolutnih, nedvoumnih odgovorov, zakoreninjenih v dogovorjenem razumevanju realnosti, tu ni najti. Dramo Disney Razparač Philipa Ridleyja, ki je na začetku devetdesetih let sprožila novo gledališko smer »gledališče u fris (in-yer-face)«, polnijo sence, temine in črne lise srhljive bizarnosti, ki se preveša v groteskno perverzijo. Izvorni tekst se spogleduje z žanrom grozljivke, v kateri je vdor pošastnih ljudi / antropomorfnih pošasti v protagonistov vsakdanjik nekaj najobičajnejšega: tako tudi v izolacijo dvojčkov Haley in Presleyja prodreta Cosmo Disney, mladenič popolnega telesa in sprevržene duše, ter skrivnostno zakriti mutasti Razparač. Režiserka Nataša Barbara Gračner se je v sodelovanju z dramaturgom Rokom Andresom ter asistentom režije Dimitrijem Gračnerjem odločila za precejšnje črte, zaradi katerih v pričujoči uprizoritvi dominirajo predvsem gosti monologi grozljivih apokaliptičnih vizij, v katerih svetu vladata pobesnela nevarnost (krvoločni psi, ki lovijo Haley; Razparač, ki posiljuje in z vilami ubija otroke) ter temno opustošenje (sanjava slutnja »poslednjih svoje vrste«). Odločitev se, podprta z dobro igro, izkaže za upravičeno, vendar pa s tem razpre še širše polje vseh (ne)mogočih interpretacij in konkretnost grozljivega v izvirniku nadomesti z bolj neoprijemljivimi, ravno tako pa srhljivimi psihološkimi dregljaji.

Že prostor, v katerem so ves čas predstave zajeti vsi trije akterji, s svojo natančno izčiščeno preprostostjo (scenograf Branko Hojnik) gledalcu ponuja, da v polkrožnem prostoru obenem sluti tunel podzemne železnice, kanalizacijo in bunker pa tudi kitov trebuh in maternico. Večpomenskost prostora podpirata zvok in glasba (skladatelj Martin Vogrin), ki združuje nežne melodije uspavank z zvoki kapljanja in zamolklih odmevov nedefiniranega bučanja. V tej atmosferi tesnobne turobnosti, h kateri veliko prispeva pridušena, zaledenelo mrtvaška osvetljava (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž), se druga za drugo iz otrplosti izluščijo figure igralcev, ki jih lahko hitro dokaj dobro karakterno razpoznamo tudi zaradi ustrezne kostumografske označbe (kostumografinja Nina Čehovin).

Ta nekdo tam deluje zelo sam. Pozabljen od sveta, ždi v mraku. Pa je sploh res sam? Kaj sta tisti figuri v ozadju? Sta sploh dve, je ena sama? Mar v senci kota spi par, združen v ljubezenskem objemu, ali v eno telesno lupino ujeti duši siamskih dvojčkov? Duši, se pravi: dúši ljudi? In naenkrat se zdi, da strmečega moškega nekaj duší …

Prva oživi Haley (Arna Hadžialjević), ki jo, ujeto v infantilnost in histerično brezizhodnost, demon strahu peha k steni. Hadžialjević skrajno neuravnovešeno in skrhano Haleyjino bitje iznajde v telesni ekspresivnosti (koreografinja Jana Menger), s škileče izbuljenimi oči in krči, ki silijo k bruhanju, ter s stopnjujočim glasovnim izrazom. Oblečena je v punčkasto okrancljano kratko pižamo, za katero imamo vtis, da jo je že zdavnaj prerasla – in vendar je z njo povsem zlita. Za Haley se iz nepremičnosti zgane njej brat Presley (Blaž Popovski) v črni, domače udobni opravi, čigar obraz je prvo in zadnje ugledano na odru. Presley Popovskega niti ne vstane niti ne zavzame kakšnega drugega telesnega položaja, z ugaslim pogledom sedi v središču kot okovan, otopel in utrujen. Četudi zrasel s tlemi, pa njegov fizis oživi in se razgiba ob vstopu neimenovanega (Jure Rajšp) – morda je to Disney, morda Razparač – ali zmes obeh. Karakter, ki ga na odru oživi Jure Rajšp v rahlo svetleči kačji obleki in mrežasti majici, skoz katero proseva izklesano telo, dehti od nevarnosti. Njegova energija je eksplozivna, agresija eruptivna – kljub temu da vloga zahteva visoke energijske obrate, Rajšp ne zapade v pretiravanje, temveč zdaj z omehčano prijaznim, zdaj z grobo krutim obrazom manipulatorja odlično odigra z naelektreno napetostjo: hkrati privlači in odbija, vzbuja poželenje in gnus.

Njegov vdor v ujetost skrajno omejenega sveta dvojčkov sicer vzbudi največ vprašanj na ravni razumevanja pripovedi, saj šele ta bolj zares osvetli režijsko-dramaturško predpostavko, da se vse dogaja v Presleyju, njegovi duši in njegovi glavi, kar pa spočetka (pa tudi v nadaljevanju) ni nujno razumljeno in lahko vnaša zmedo. Intrigantni neznanec je tako hkrati animirana lutka, ki jo je v živost priklicala (otroška) domišljija, ter prikazen, v kateri se spajajo spomini, strahovi, sanje in fantazije; prav tako pa bi lahko bil razumljen kot metafora družbe, ki prezira odnose, tlači pristno človeškost in z uveljavljanjem svojih ekshibicij ter kapitalistične brezobzirnosti razpihuje demonične silnice v posamezniku.

Presley Popovskega postane polnejši in bolj razviden v odnosu do nepopustljivega neznanca (Rajšp), tudi sam postane namagneten. Govor vseh igralcev je kljub zvečine precejšnji hitrosti precizen (lektorica Barbara Rogelj), hitrost pa ni povsem v prid poslednjemu monologu Presleyja Popovskega. V zahtevnem tekstu, ki se vsebinsko stopnjuje z nalaganjem ene katastrofične sanjske podobe na drugo, v kateri se Presley opoteka med vlogo odrevenele priče brutalnega posilstva in povzročiteljem atomske katastrofe globalne razsežnosti, Popovski sledi notranjemu naboju, ki sili v neustavljiv vrtinec – večinoma se z njim spretno suče, da se pred nami bliskajo slike, naslikane z besedami – občasno pa ga pripoved odnese skoraj v drdranje, ki ne pušča prostora za absorpcijo mučno odrešujočega izliva.

Predstava svoj vrhunec in presežek doživi povsem na koncu, in sicer po zaslugi igre svetlobe in senc. Mojstrsko Varmuževo niansiranje padanja svetlobe na obraz osrednjega lika ponese izkušnjo uprizoritve na novo raven. Kar sicer dobro pripravljeni igralci skušajo izvabiti iz teksta ves čas igre, se zares izkristalizira šele v poslednji sliki. Soj luči na Presleyjevem obrazu v finih niansah usiha pa spet narašča ter ga tako transformira v celo vrsto različnih obrazov (med slutnjami vseh raznolikih osebnosti lahko ugledamo celo odtis Kristusovega obličja na torinskem prtu). V spremstvu poslednje uspavanke (uglasbeno pesem Alje Tkačev glasovno interpretira Lucija Harum) občutimo trpkost razrahljane človeške psihe, potopljene v samotnost spominov ter hlad nerealiziranih želja in fantazij. V občutljivem nihanju se zastavlja poslednje vprašanje uprizoritve: biti ali ne biti?

Jaka Varmuž, Lucija Harum, Nataša Barbara Gračner, Blaž Popovski, Rok Andres, Jana Menger, Arna Hadžialjević, Barbara Rogelj, Jure Rajšp, Martin Vogrin, Dimitrij Gračner, Nina Čehovin, Branko Hojnik

Povezani dogodki

Ana Obreza, 6. 7. 2022
Morje moči in nežnosti
Ana Obreza, 30. 5. 2022
Svetlikanje na obzorju
Ana Obreza, 9. 5. 2022
Frčeče perje v boju za oblast